Zgodbo pripisujejo nekdanjemu indijskemu predsedniku Abdulu Kalamu. Nekoč je mati njemu in njegovemu očetu ob kosilu prinesla zažgan kruh. Nejevoljno je gledal v kruh in premišljeval, ali naj ga je ali ne, oče pa je vzel kos in ga brez besed pojedel.

Po kosilu se je mati očetu opravičila, da mu je postregla s takšnim kruhom, on pa je rekel le: »Draga, vse je prav, rad imam tudi takšnega.«

Pred spanjem je odšel k očetu in mu zaželel lahko noč ter ga vprašal, ali mu je res všeč za­žgan kruh.

»Zažgan kruh ni najhuje, kar se lahko zgodi. Zažgan kruh ne more nikogar užaliti, če pa bi se pritoževal, bi prizadel tvojo mamo. Napravil bi veliko večjo škodo. Besede ostanejo globoko vrezane v um in srce.«

prevedel M. P.