Janez Frančišek Gnidovec (1873–1939) – škof, ki bi rad vsem postal vse

Babica, ki je bila zraven pri njegovem rojstvu, je pripovedovala, da česa takega še svoj živi dan ni videla. Mali Janezek je namreč prišel na svet z ročicama, ki sta bili sklenjeni kot pri molitvi. Da je Janez (kasneje je prevzel še ime Frančišek) dejansko vse življenje rad in veliko molil, so pravili tudi njegovi sošolci in župljani. Pogosto so ga videvali pri molitvi v cerkvi ali kapeli, kjer je klečal vzravnano in negibno kot kip, s pogledom, uprtim v Najsvetejše. »Zdelo se je, da ni čutil niti nadležne muhe, ki mu je sedela na obrazu. Le včasih je skomignil z rameni.«

Gnidovec je v svojem življenju opravljal dve pomembni službi. Štirinajst let je bil (na Jegličevo željo) prvi rektor Zavoda sv. Stanislava in ravnatelj prve slovenske gimnazije, štirinajst let pa kot lazarist skopski škof v Južni Srbiji, pokrajini v Kraljevini SHS.

Srce ga je nenehno vleklo h Gospodu. Z njim je reševal...