Povabljena sva bila k hčeri, ki se je z možem odpravljala na zakonsko skupino. Nama sta zaupala tri predšolske otroke, najmlajšega pa vzela s seboj. Rada preživiva čas z vnuki, če nama le obveznosti to dopuščajo. Hvaležna sem bila, da je bil z mano tudi mož, ker je obvladovanje teh malih bitij, nabitih z energijo in polnih različnih idej, zelo zahtevno.

Še ob pravem času sva jih uspeva nahraniti, umiti, jih pripraviti, da so oblekli pižame, nato je sledila pravljica. Dedi je pravi pripovedovalec pravljic že od nekdaj. Tako kot je včasih presenečal svoje otroke z neverjetnimi zgodbami, tako zdaj uspešno nadaljuje svoje poslanstvo. Le časa mu največkrat primanjkuje. No, tokrat nama je uspelo. Končno so bili v svojih posteljah, zmolili smo večerno molitev in zapeli Angelček varuh moj. Po končanih treh kiticah pa pravi 4-letna brihta: »Kaj, a mrmrali pa ne bomo?« Pomislila sem: Aha, takšen je protokol pri njih. In smo odmrmrali še eno kitico. Prav je, da upoštevava starše in nj...