Če smo na eni strani lahko ponosni na naše ljudi, na naš narod, saj očitno /kot kaže zbiranje denarja za 19-mesečnega bolnega Krisa/ res znamo stopiti skupaj za plemenite stvari, za skupno dobro in za dobro drugega, kadar je ta v stiski, pa ob tem seveda nehote človek pomisli na ves paradoks, ki se kaže v tem primeru: vsa Slovenija, vsi ljudje dobre volje zbirajo sredstva, da bi malemu borcu pomagali, saj se zavedajo, da je nemogoče, da bi toliko denarja /tj. več kot dva milijona evrov/ zbrali starši sami ali pa njihovi prijatelji in sorodniki. Očitno je namreč, da na pomoč države ne morejo računati. Tisoč izgovorov in opravičil bi se verjetno našlo, če bi se nanjo obrnili za pomoč. Toda ta ista država, pravzaprav oblast, ki jo imamo že toliko desetletij, popolnoma hladnokrvno, sklicujoč se na zakon, ki so ga sami sprejeli, nekomu drugemu odpiše 29-milijonski dolg, ki ga je pridelal z raznimi sumljivimi posli in več kot nezasluženim razkošnim življenjem. Ne prvič, da ne bo pomote.