Odločila sva se, da bova živela z mojimi starši v isti hiši, in prav je bilo tako. Zakaj?

So stvari, vsakodnevne sicer, o katerih ni lahko razmišljati, kaj šele govoriti. Čeprav sami dobro vemo, da se jim ne da izogniti, nekako podzavestno živimo v prepričanju, da se nas nekako ne tičejo. Vsaj danes (še) ne. Za mojo generacijo velja, da smo na višku življenjske moči, dosegli naj bi vrhunec poklicne poti in pokazali naj bi se že sadovi posejanih semen na družinski njivi. Kaj pa sedaj? Počasi, a zagotovo bo prišlo obdobje, ko bomo šibkejši, potrebni pomoči mladih in naenkrat tam, kjer so danes naši dragi starši. Razmislimo torej o odnosu med mladimi in starimi.

Ne vem sicer, koliko mladih zakoncev je danes postavljenih pred dilemo – živeti na svojem ali v hiši s starši. Živeti torej samostojno ali v skupnem gospodinjstvu? Vsaj tako se ta dilema na zunaj kaže. Odvisnost proti neodvisnosti. Vem pa, da svoje odločitve nisem nikoli obžalovala in danes, ko še vedno živimo...