Moram iskreno priznati, da smo si vsi, ki se trudimo okoli Slovenskega časa, začetek aprila še pred nekaj tedni predstavljali precej drugače. Vanj smo želeli vnesti vsaj droben pridih sproščene prazničnosti, ki naj bi spremljala izid 120. številke Družinine mesečne priloge. Z njo namreč dopolnjujemo prvo desetletje izhajanja, kar za nove projekte na razmeroma visoki ravni bralne zahtevnosti na področju množičnih tiskanih medijev ni ravno mačji kašelj. Pa so se stvari obrnile popolnoma drugam kot v smeri kakšne javne prireditve, na katero bi povabili sodelavce in bralce Slovenskega časa, da bi se skupaj ozrli na prehojeno pot in si izmenjali zamisli, kako naprej.

Vse zgodbe, ki si jih ta čas pripovedujemo, so, hoteli ali ne, le podpoglavja »metazgodbe« o pandemiji koronavirusa; vse se vrti okoli tega, kako nam ta pandemija kroji zasebno in javno življenje, kakšne bodo njene posledice za osebne in javne finance, kako pod takšnimi in drugačnimi pritiski ohranjati...