Verjetno le malokdo v zadnjih letih ni potarnal nad vedno hujšim tempom življenja. Spraševali smo se, kako dolgo bo človek sploh še vzdržal ritem, ko ni nobenega časa za odnose, družino, otroke, za molitev in odnos z Bogom. Na prvem mestu je bila storilnost in ne človek: pravzaprav noro hlastanje za vse večjim in večjim dobičkom ne glede na človeško ceno. Ena najpogostejših bolezni sodobnega časa je postala izgorelost – burn out in tako smo ugibali, ali bo mogoče to »naravna« pot, da storilnostno naravnana mentaliteta zahodne družbe vendarle nekoliko stopi na zavoro. Nekateri misleci kot ekonomist Luigino Bruni (predlagatelj srečanja Frančiškova ekonomija, ki naj bi bilo marca v Assisiju) je opozarjal na ta problem in večkrat izpostavljal, da smo v odnosih pozabili na zastonjskost. Neka kanadska filozofinja je celo predlagala, da bi za službo delali 25 ur na teden, 12 ur pa bi posvetili skupnemu dobremu, solidarnostnemu delu. Tudi mnogi drugi so iskali rešitve, ker se je zdelo, da j...