Na trenutke se mi zdi, da živimo v nekem družbenem eksperimentu, kot je bila resničnostna oddaja Big Brother, kjer so stanovalci tri mesece preživeli v osamitvi v hiši in so jih kamere ves čas snemale.

Dobivali so tedenske skupinske naloge, s katerimi so si lahko pridobili nagrado. No, zdaj smo družine v osamitvi naših domov dober mesec dni, naše naloge pa se kar kopičijo. Pomoč pri učenju otrok, zabavati je treba še predšolskega fantka, hraniti neprestano lačna usta, skrbeti za gospodinjstvo in poleg vsega tega oba z možem delava še za službo. Priznam, včasih se mi kar meša.

Kaj postaviti na prvo mesto? Kolikokrat še lahko rečem otroku: »Zdaj ne morem, bova potem ...,« ko me prosi, naj se igram z njim. Kako normalno delati v nenormalnih razmerah?

Nagovorilo me je pismo dr. Kristjana Muska Lešnika učiteljem: svetoval jim je, naj se držijo načela: Manj je več; več je lahko hitro preveč. Mislim, da to načelo velja tudi za starše.

V tej številki smo...