Obdobje pandemije je v mojih mislih prebudilo spomine na čas, ko so za našo družino nastopile podobne razmere, kakršnih do tedaj nihče od nas ni poznal. Vse je bilo novo, prepojeno z žalostjo in strahom na eni ter z vero in (za)upanjem na drugi strani. Najin takrat 16-letni sin se je boril za življenje. Vsi vemo, da se takrat, ko je ogroženo življenje, prioritete same od sebe uredijo v pravi vrstni red: marsikaj odpade, ostane le najpomembnejše – življenje.

Kot takrat se je lestvica vrednot uredila tudi v času pandemije, ostalo je le najpomembnejše: življenje in odnosi. Mnogi smo spoznali, da lahko (pre)živimo z veliko manj; da nam je lepo, ko smo drug do drugega sočutni in med nami vladata ljubezen in spoštovanje. Vemo pa, da vse to ne pride samo po sebi. Treba je delati, kajti hitro se lahko tudi v takih okoliščinah »stemni«. Nepozornost in brezbrižnost nas prizadeneta in večkrat moramo priznati svojo nemoč. Pogosto je na preizkušnji tudi naša vera.

Če smo pretir...