Slovenska država je na nek način še vedno v permanentni revoluciji, oziroma v permanentni psihološki vojni. Na eni strani imamo star model komunistične oblasti, ki ga zastopa totalitarna socialistična drža s popolno izključevalnostjo drugih socialnih skupin, na drugi strani pa model demokratične pripravljenosti vključevanja in sodelovanja. Spopad pa ni sorazmeren, saj je četrta veja oblasti, kot se radi imenujejo slovenski osrednji mediji z nacionalko vred, slepo na strani izključevanja. Niso namreč žrtve, ampak so avtorji, promotorji in vzdrževalci predsodkov. Če kaj, bi v času pandemije in prihajajoče recesije potrebovali konstruktiven pogovor vseh političnih akterjev za skupno iskanje izhoda iz skupne krize. A prav ti nerazumni /kolesarski/ protesti, ki so nerazumni zaradi tega, ker protestniki ne vedo, proti čemu protestirajo, s svojo brezumnostjo, histerijo in sovraštvom zabijajo dodatni klin v že tako razklan slovenski narod.