Kot človeka, ki si z latinščino ne služi samo kruha, marveč jo ima hkrati iskreno rad, me je od nekdaj jezila ihta, s katero so moji rojaki po bogoslužni reformi v šestdesetih letih iz svojih cerkva pometli spomin na ta starodavni jezik. Danes domnevam, da so skozi stoletja izjemno težko prenašali njegovo prevlado, ko je šlo za najsvetejše stvari. Z leti sem se seznanil tudi s tem, kako so v zadnjem stoletju in pol Slovenci nevoščljivo pogledovali proti hrvaški obali in pravoslavnemu jugovzhodu, občasno pa celo proti protestantskemu severu, kjer je bilo ljudem dano obhajati bogoslužje v domačem jeziku. V najbolj razgretih debatah se je pojavila celo domneva, da prav cerkvena latinščina zavira zdrav razvoj slovenščine in z njo naroda, ki jo je govoril.

A eden naukov beloruske kriminalke, ki se pred našimi očmi iz upanja polnega festivala veselja počasi žal spreminja v moro, je, da manjša katoliška navezanost na zgolj en jezik in eno ljudstvo ni nujno škodljiva. Marsikdo pres...