Nimam nobenih potreb. Če pa že imam kakšno, sam(a) poskrbim zase.

Samozadostnost je ponosno prepričanje, da ne potrebujem drugega. Od drugega nič ne pričakujem in ne iščem pomoči.

V tej drži se človek zapre tudi za vsakršno Božjo pomoč, ki mu jo hoče izkazati po zakoncu. Tako trpita oba. Tak človek je zaslepljen in ostaja siromak. V Razodetju beremo: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3,17).

Samozadostno držo človek razvije, če v ključnih obdobjih življenja doživlja strah, da nima nikogar, ki bi zanj poskrbel. Božja volja za zakon pa je, da drug drugemu zaupava svoje potrebe in nanje odgovoriva v ljubeči skrbi.

Če je kdo od naju ranjen zaradi takega strahu, v molitvi skupaj prosiva Boga, da bi znala drug drugemu in Njemu zaupati vse svoje potrebe in da bi ga prepoznala kot skrbnega Očeta.