Bil sem še kratkohlačnik, ko sem na svojih klatenjih po bregovih reke Save v Litiji raziskoval skrivnostni živi svet. Spoznaval sem se s pobrežniki, ki so tekali po savskih sipinah, velikimi kačjimi pastirji in ribjim življem, ki je v poletnih dneh kodral gladino vode v plitvinah. Ribjih mladic se je v plitvi vodi grelo tisoče, kajti Sava je bila bistra reka, z obilico tolmunov, brzicami in plitvinami, kjer se je ribji naraščaj skrival pred plenilskimi vrstami, ki so prežale v globinah. Nemalokrat sem bil priča tudi osupljivemu, dih jemajočemu prizoru. Kot strela z jasnega neba je strmoglavila v vodo smaragdna puščica, za hip izginila pod gladino, ki jo je razburkala, in se takoj zatem v povsem drugih, ognjenih barvah pognala iz mokrega elementa. Puščica je bila zdaj prepoznavnejša: bila je ptič, z nenavadno velikim kljunom in kratkim repom. V njegovem kljunu se je boril...