Ob začetku spomladanske karantene sem čutila globoko hvaležnost za vsak trenutek in za vsak dan, ki sem ga bila izkoristila, da sem si bila nekaj privoščila. Za vse sprehode v dvoje, za vse družinske izlete, za počitnice, za koncerte, smučanje, masažo, obisk frizerke, za letalski polet na glasbeno tekmovanje s sinom … Čutila sem, da bom lahko zdržala obdobje pred seboj, ker sem imela globok občutek nasičenosti, zadovoljstva. Iz vsega, kar sem naredila dobrega zase in za druge v preteklem obdobju, sem lahko še nekaj časa črpala, ne da bi čutila pretirano prikrajšanost in oropanost. Kljub temu pa me je sčasoma začela najedati negotovost. Želela sem bolj jasne odgovore, smernice, izvedeti, kdaj bo tega konec. Ljudje smo neverjetno slabo opremljeni za življenje v negotovosti in nemoči.

Tako zdaj ob ponovni razglasitvi epidemije čutim predvsem hvaležnost za opravljene duhovne vaje z možem – da nama je bilo dano, da sva v tem letu malo zadihala skupaj, se pogovorila o zakonskih t...