»Zdaj bo pa halloween!« je rekel taksist v očitni želji, da bi tiste četrt ure ne minilo v tišini. »Ah, kaj pa vem, mene ti modni uvoženi prazniki ne vznemirjajo prav posebej.« Moja želja je bila ravno nasprotna njegovi in to sem jasno izrazil z medlo melodijo svojega odgovora. A on se ni dal: »Kako uvoženi?!« Prej vljudno ravni glas je oživel; v njem se je prebujalo nekakšno nejevoljno zanimanje. »Ja, no pač v zadnjih letih ga uvažajo. Posnemanje ameriške folkore.« Nekaj trenutkov se je zdelo, kot da zajema sapo, potem se je nehote izzvana nejevolja povsem zbudila: »Kva, sej je božič tud’ uvožen iz Amerike!« »Kako to mislite, uvožen iz Amerike?« »Ja, a ni, al’ kaj?! Valjda je!« »Oh, lepo vas, prosim, božič se je tu praznoval, še preden je bila Amerika država!« »Aja?!« je bolj ugovarjal kot vprašal. In če so me še hip prej njegove nenavadne etnološke predstave kar privzdignile, me je zdaj prav tako silovito vse minilo: bolj kot želja po tišini je bila za to kriva globoka nedovzetnos...