Pristno prijateljstvo med družinami in Bogu posvečenimi osebami bogati oboje. Običajno je duhovnik ali redovnica že dlje časa prijatelj enega od zakoncev, nato pa ob druženjih in pogovorih pa tudi igri z otroki vsi spletejo prijateljske vezi.

Moj mož je v našo družino tako prinesel dva izjemna, srčna prijatelja duhovnika. Ker pred pravimi prijatelji ni treba nositi mask, ob druženju spoznavamo realnost drug drugega. Tako družine bolje razumemo, kaj doživljajo posvečeni, duhovniki pa od blizu spoznajo potrebe družine in ne idealizirajo družinskega življenja.

Kadar se srečamo, se resda več pogovarjamo odrasli za mizo, duhovnika pa si vzameta tudi čas za otroke. Eden jim na primer bere zgodbe, drugi pa jih s samokolnico vozi po dvorišču. Od obeh se učimo iskrenega veselja, priča smo konkretni duhovnosti, ki prežema vse njuno življenje. Hvaležna sem, da lahko moji otroci spoznavajo Bogu posvečene osebe predvsem kot osebe: ne kot nekoga, ki nekaj pričakuje (npr. v stilu...