Spomnim se dogodka izpred nekaj let. Prišla sva v Veržej na počitniški duhovni teden za družine. Ugotovila sem, da sem doma pozabila pižamo. Prosila sem Danija, da mi gre v trgovino po novo. Ker njemu ni težko narediti takšne usluge, je brez obotavljanja ali kakršnega koli nerganja odšel v trgovino. Kupil mi je pižamo, ki je bila po njegovem mnenju najbolj primerna. Bila je puste sive barve in zelo drugačna od mojega pričakovanja. Seveda sem najprej godrnjala, kako mi je lahko prinesel tako pusto pižamo.

Ko zdaj gledam na dogodek, vidim, kako nepozorna sem bila. Res je, da nam je godrnjanje vedno »pri roki«, še posebej takrat, ko stvari niso takšne, kot smo jih pričakovali. Je naravni, spontani odziv človeka, nekako prirojen. Vem pa, da je zelo škodljiv za naše medsebojne odnose. Z godrnjanjem vedno koga prizadenem, največkrat moža, ki se takrat ne čuti spoštovanega.

Tak odziv je daleč od tega, kar o godrnjanju govori in uči Sveto pismo. Sv. Pavel nam jasno naroča:...