Odprem vrata svoje pisarne (beri: sobe) in se v pižami odpravim v kuhinjo na čaj in piškote. Delo od doma ima tudi svoje prednosti. S sodelavci smo ravno zaključili video sestanek in vem, da bom tudi ta dan večinoma preživela za računalnikom. Najprej delo za službo, potem odpisovanje na elektronska sporočila, saj v tem času vsa komunikacija poteka samo še virtualno, popoldan pa me čaka še video klepet s prijateljico, ki sicer živi v bližnjem kraju, a v teh dneh se zdi, kot da je na drugem koncu sveta.

A zimsko sonce je vseeno preveč mamljivo in odpravim se ven, na sprehod. S seboj vzamem obvezno opremo: masko in razkužilo. Na prvi pogled se zdi, kot da je povsem običajen decembrski dan, a na ulici je vseeno precej manj ljudi.

Mimo mene zdivja osnovnošolec, mlada mamica hodi sem in tja, da bi pomirila jok iz otroškega vozička, gospod v srednjih letih sprehaja svojega psa … Vse je tako kot zmeraj – le da smo vsi »zamaskirani«.

Nato gre mimo mene po ulici še...