Odhod komedijanta z mesta prvega ministra bi lahko bil dogodek, ki bo znova prebudil upanje, da bo lahko bolje. Samo drugače, bolje je potrebno voliti in se bo naša barka obrnila drugam. To upanje je v demokraciji pri vsakih volitvah lahko oživljeno, ni pa vedno bilo tako.

Bilo je 25. junija 1991, ko smo Slovenci iz ust partijskega sekretarja poslušali, da so »nocoj dovoljene sanje«. To nam je govoril človek, ki ni sanjal o Sloveniji in je ni maral. Naredil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi oviral njen nastanek, in ko je nastala, se ji je brez sramu, predvsem pa brez ljubezni, z veliko mero cinizma in mogočnim partijskim aparatom dal izvoliti za »prvega«. S svojo privilegirano penzijo pa še danes nemo ponavlja: »nismo vsi enaki, jaz sem bolj enak od vas«.

A Slovenci nismo vprašali partije, še manj njene Udbe, njene JLA, njenih apartičkov in družbenopolitičnih delavcev, če lahko sanjamo o svoji Sloveniji, svobodni, neodvisni in mednarodni priznani. Sanjali...