Vidim, da ima otrok motne oči in je bolj utrujen kot običajno. Slutim, da ima povišano temperaturo, zato se hipoma usedem k njemu in ga vzamem v naročje. Ponudim mu pijačo, pripravim mu posteljo, kjer želi. Takoj odpovem svoje opravke, da mu bom lahko na razpolago in v tolažbo, ko zboli. Po potrebi ga naročim k zdravniku.

Otrok domov prinese novico o nekem projektu, ki ga mora narediti za šolo. Svetujem mu, kako naj se ga loti, mu pomagam izbrskati knjige, ki bi mu koristile, ga usmerim k računalniškemu programu, ki ga bo potreboval, odgovarjam na njegova vprašanja po svojih najboljših močeh ter ga spodbujam, da se posvetuje z učiteljico.

V nobenem primeru ne odlašam in se ne sprašujem, ali je otrok tega vreden. Samodejno grem v akcijo, saj sem njegova mama.

Večkrat se spomnim (in pripovedujem), kako sem se kot mlada mamica pridružila podporni skupini za mamice v domačem kraju. Videla sem oglas v knjižnici, si zabeležila datum in se vnaprej odločila, da bo...