Človekove odločitve niso nikdar enoznačne, enobarvne, ampak so vedno mavrica. Mnogokrat si domišljamo, da smo se za neko stvar odločili iz nekega razloga, a kasneje ugotovimo, da smo se iz povsem drugega. Da sem se pridružil bralnemu klubu papeževe okrožnice »Vsi smo bratje«, pa mislim, da je prevladala barva avtorstva te okrožnice. Kajti »še nikoli ni nihče tako govoril« (Jn 7,46).

Tudi nadškof Jožef Pogačnik je, če se prav spominjam, leta 1973 v ljubljanski stolnici (slišal sem ga na lastna ušesa, v katerih takrat še ni bilo slušnih aparatov) spregovoril drugače, ko se je v imenu slovenske Cerkve opravičil za vse zlo, ki ga je Cerkev storila med drugo svetovno vojno. A zdi se, da ga slovenska Cerkev takrat ni slišala in se je odločila za »manj biti«.

»Tisti, ki odpuščajo, ne pozabljajo, temveč se odpovedo temu, da bi jim gospodovala uničevalna sila, ki jih je prizadela. Presekajo začaran krog!« pravi papež Frančišek (Vsi smo bratje, 251). Papež ve in škof Pogačni...