Zadnje dni se opazujem, kako se pogosto pritožujem v klepetu z možem, prijateljicami in prijatelji. Ko me kdo vpraša, kako smo, hitro preidem na negativen ton in povem, kako neumno se mi zdi to in ono, kako dosti imam tega in onega, kako brez smisla je to in tisto.

Vprašam se, kaj leži pod temi mojimi pritožbami? Zakaj se je v meni nabralo toliko nezadovoljstva?

Občutek izpraznjenosti in prezasičenosti hkrati me spremlja že od začetka materinstva. Zdi se mi, da ta občutek ni toliko povezan z materinstvom samim, kot z družbo, v kateri živimo. Izpraznjenosti, ker ogromno dajemo, smo vseskozi na razpolago, smo pripravljeni priskočiti na pomoč, hitro rečemo »ja, seveda lahko«. Prezasičenosti, ker je tako hitro preveč vsega, kar ni bistveno, kar ni pristno, kar ni potrebno. Ko se ti hkrati zdi, da ne moreš več in da je dosežena in presežena tvoja mera zmogljivosti, obenem pa »motor« še kar teče in greš pač naprej, ker moraš, ker ne vidiš druge možnosti.
Te...