V naša življenja se je vpletla epidemija koronavirusa, ki nas kliče k odprtim ušesom in stalnemu prilagajanju, iskanju ravnotežja med tem, da se popolnoma ne zapremo vsak v svoj kot, in po drugi strani ne ignoriramo dejstva bolezni, ki nas sicer sama opozori z visokimi številkami obolelih, hospitaliziranih in umrlih. V prvem valu smo bili v Sloveniji med najbolj uspešnimi v spopadu s temi okužbami, sedaj pa komaj plavamo na gladini. Kot da bi zanihali v drugo skrajnost.

Kot zdravnici mi je nošenje maske postala vsakodnevna rutina. Prav tako uporaba razkužila in omejevanje stikov, da lahko čim bolj varno delam z bolniki in morda ne razširim okužbe na tiste, ki so mi najbližji. Kot verujoči mi je v drugem valu dragoceno dejstvo, da je ohranjeno prejemanje zakramentov. Že samo obhajilo in spoved sta lahko oporna kamna za vsakodnevno rutino v teh zimskih dnevih.

Vrnilo se je tudi obhajanje evharistije, sicer ob navodilih, ki večini niso pisana na kožo in so čustveno na...