Dve vprašanji mi gresta v tem času res na živce. Najprej do pustnega torka poslušam: "Kaj boste letos za pusta?" Takoj naslednji dan pa: "Kaj si boš letos zadal za post?"

Pri prvem vprašanju mi manjka domišljije. K sreči jo imajo otroci več kot dovolj, tako da za pusta ne zmanjka idej. Pri drugem vprašanju pa je problem, da mi prav tako manjka domišljije, otroci pa mi s svojimi idejami ne pomagajo ravno najbolj. Imajo sicer veliko predlogov zame, a mi ne dišijo. Postenje mi nasploh ne diši. Težko se odločim za katerokoli odpoved, ker se mi zdi, da me potem skušnjavec kar naprej spominja na mojo odpovedano stvar in mi šepeta, da sem slaboten. In čeprav je "oče laži", v tem primeru niti ne laže: res sem slaboten.

Odločitev za post je zame odločitev za bitko s svojimi slabotnostmi. To me spomni na očaka Jakoba. Po značaju je bil pretkan, vse življenje je spletkaril in nato bežal pred posledicami. Nekega dne ni mogel več kam zbežati. Odločil se je, da bo prenehal s sp...