»Glejte, zavezo sklepam z vami in vašim potomstvom« (1 Mz 9,9)

Izraz »zaveza« (hebr.: berît; gr.: diatheke) zaznamuje bistvo zgodovine odrešenja, ki je ravno v odnosu med Bogom in človekom (1 Mz 9,15). Bog je v tem odnosu protagonist; kot zvesti Stvarnik ta odnos vzpostavlja in ga ohranja. Če Bog sklepa zavezo z obljubo blagoslova, potomstva in zemlje (1 Mz 15,18), je človek povabljen, da ta odnos sprejme z zaupanjem, ga ceni in varuje (Job 31,1). Zaveza z Bogom postaja model za urejanje medosebnih »odnosov« s sorodniki (1 Mz 31,44) in prijatelji (1 Sam 20,8) ter za sklepanje »zavezništev« s sosednjimi narodi (1 Kr 15,19). Pri sklepanju razmerij na človeški ravni je potrebna previdnost. Človek se hitro zadovolji in zaslepi s stvarmi in tukajšnjostjo, pozabi na zavezo in se obrne proč od Boga (2 Mz 34,12).

Kljub človekovi nestanovitnosti Bog ostaja zvest (Ps 105,8) in zaradi odvrnitve sprva dopusti preizkušnjo ljudstva (3 Mz 26,15), a ga zaradi svoje zvestobe zavezi...