Smrt je najbolj učinkovita protipropaganda. Pred njo normalni ljudje onemijo. So tudi izjeme, kot nekdanji slovenski predsednik Türk, ki je množične poboje razglasil za drugorazredno temo. Sodobne razmere v Sloveniji najbolj ilustrira dejstvo, da hoče taistega Türka ljubljanski župan Zoran Janković proglasiti za častnega meščana Ljubljane. To pri njem ni naključje ali neznanje, ampak načrtno povzdigovanje največje množične morije v slovenski zgodovini.

To ni naključje ali neznanje, ampak načrtno povzdigovanje največje množične morije v slovenski zgodovini.  

Že pred leti je bil takih časti deležen dr. Marko Vrhunec, politični komisar taborišča v Šentvidu, ki je dal odpeljati na kočevska morišča nekaj tisoč Slovencev. »Ljubljanski šerif« ne dovoli na ljubljanskem pokopališču pokopati v Kočevskem rogu izkopanih 3500 pomorjenih, okoli 30 ižanskih Romov, med njimi celo ostanke nerojenega otroka. Slovenija, posebno Ljubljana, je še vedno v povojnih razmerah, ko je bil umor nemočnih herojsko dejanje. Gre za skrajno zavrženo moralo, nečlovečnost, bodimo odkriti in jasni: komunistični humanizem, ki ga uteleša nerazdružljivi dvojec Kučan – Janković in njuna vplivna suita.

Slovenci do dogajanja v letu 1945 ne moremo biti nevtralni. Še manj črno-beli. Ne moremo zanikati dejstva, da se je takrat končalo štiri- oziroma na Koroškem šestletno, na Primorskem pa četrt stoletno obdobje, ko smo bili kot narod obsojeni na izginotje. Čudežno smo preživeli. Dejansko smo bili od zunaj okupirani od okupatorjev, od znotraj pa od komunistov, ki so sprožili državljansko vojno za prevzem oblasti. Temu so podredili vse. 

Zato je bilo po koncu vojne umorjenih še okoli 15 000 Slovencev, polovica toliko pa se je morala umakniti v begunstvo. Slovenija je pod osebnim Titovim nadzorom postala dežela smrti. Skupaj naj bi bilo v tistih tednih pobitih okoli 200 000 ljudi. Poleg Slovencev okoli 100 000 Hrvatov, nato še Srbov, Črnogorcev, Nemcev in drugih, ki so se prek Slovenije umikali na zahod. Slovenija je prepojena s krvjo ljudi, ki so si reševali gola življenja. Zločinci so se namreč zavedali, kaj jih čaka, in so že pred formalnim koncem vojne poskrbeli za svoje preživetje.

Skupaj naj bi bilo v tistih tednih pobitih okoli 200 000 ljudi. Slovenija je prepojena s krvjo ljudi, ki so si reševali gola življenja.

Največja slovenska žrtev med drugo svetovno vojno so bili slovenski kristjani. Tako oni, ki so se borili proti komunizmu, kot oni, ki so se komunistom pridružili kot simpatizerji krščansko-socialne ideje, ki jo je pri nas utemeljil Janez Evangelist Krek. Njihovo usodo bomo najbolje ilustrirali s primerom Dobrepoljske doline. Gre za obrobje Suhe krajine. Tam so ljudje množično sledili ideji medsebojne solidarnosti na krščanski podlagi, ki jo je utemeljil sv. oče Leon XIII. Mimogrede, on je bil zadnji med papeži, ki se je pred pokojnim Frančiškom dal pokopati v baziliki Marije Snežne. Pod vodstvom župnika Mrkuna so tam ustanovili zadružno lekarno, ki je ljudem poceni posredovala zdravila. Imeli so svoj dnevni dom za ostarele kmete, dekliško šolo za ročna dela, skupne kopalnice … 

Po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo so morali komunisti, ki so dotlej delovali svobodno, pobegniti s Štajerske v Ljubljano. Tu jim je pomagal celo škof Rožman in jih okoli 15 poslal na preživljanje k župniku Mrkunu. Kmetje so leta 1941 in začetek 1942 za njih lepo skrbeli, potem pa so komunisti začeli nad njimi zganjati revolucijo in jih pobijati. Kmečke ženske so šle Italijane prosit pa pomoč in zaščito. Dobili so jo in ustanovili protikomunistično milico. Ta se je kasneje spremenila v domobrance, ki so varovali ljudi pred partizani. Krvavo je bilo. 

Tudi to je slovensko leto 1945 – zmaga?

Leta 1945 so kot enota zadnji ali predzadnji zapustili Slovenijo. Angleži so jih vrnili komunistom in tu so jih pobili. V vasi nekaj let ni bilo slišati dojenčkovega joka. Mož ni bilo. Ženske so v silnem trpljenju ostale same, v dolgih črnih rutah pod težo hudega psihičnega trpljenja kot omamljene omahovale med njivami v borbi za preživetje. Tudi to je slovensko leto 1945 – zmaga?

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2025).