Abraham je ena najvidnejših osebnosti stare zaveze, včasih zasenči celo Mojzesa. Abraham in njegovi ožji sorodniki so člani prvega svetopisemskega ljudstva, ki sodi že v čase naše sedanje kulturne zgodovine. Dogodki, ki jih opisuje prva Mojzesova knjiga v zvezi z Abrahamom, močno pričujejo o božjem vodstvu, o srečanju z Bogom, o božjem posegu v očakovo življenje in o njegovi veri v osebnega Boga, zato ga imamo za »očeta vseh verujočih«.

Abraham ali Abram, kakor se je prvotno imenoval, je bil doma v Uru na Kaldejskem v današnji Mezopotamiji. Bog ga je poklical, naj zapusti rodno deželo, ki je tonila v malikovalstvu, in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. Abraham je verjel in se s svojimi najbližjimi odpravil na pot v Kanaan.

Zaradi lakote v deželi je moral iti v Egipt. Ker se je bal za svoje življenje, je Egipčanom predstavil ženo Sarajo kot sestro. Ko pa si jo je faraon poželel, mu je Abraham povedal resnico. Faraon ga je obdaroval, mu dal spremstvo in Abraham se je vmil v Kanaan. Sveto pismo pripoveduje dalje o Abrahamovem srečanju s kraljem in z duhovnikom Melkizedekom, ki mu je prinesel kruha in vina in izrekel božji blagoslov. Abraham je imel dva sina, enega od sužnje Agare, drugega od svoje žene Saraje, ki je tedaj, ko je zanosila, dobila ime Sara. Ime mu je bilo Izak. Temu so veljale božje obljube. Bog je zelo preizkušal Abrahamovo vero, ko je zahteval, naj mu daruje sina Izaka na gori Moriji. To se sicer ni zgodilo.

Apostol Pavel v pismu Hebrejcem zelo hvali Abrahamovo vero. »Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre …«

Pot Abrahamove vere je bila in je še danes nenehna pobuda za razmišljanje o veri kristjanov. Goduje 9. oktobra.