Nedavno je neznanec poškodoval tablo, ki je označevala ulico Ade Škerl in Sonje Plaskan v Ljubljani.Odziv na ta dogodek je bil predvidljivo kulturnobojni. Velika večina pa je spregledala njegovo bistvo, zato iz njega ni uspela potegniti smiselnih zaključkov. Bistvo tega dogodka po mojem ni to, kaj si kdo misli o lezbijkah, gejih, transseksualcih, migrantih, muslimanih ali katolikih. Temveč je njegovo bistvo razmerje med državljansko koncepcijo družbe in identitetnimi politikami.

 Kritike tako imenovanega kulturnega marksizma se ni domislila desnica. Po svoje ga kritizira že Hannah Arendt v filozofskem razmisleku z naslovom O nasilju, ki se odziva na porast nasilja med protestniki na ameriških študentskih kampusih. V tekstu prikaže napačno rabo Marxove teorije, ki se skozi identitetno prizmo – recimo prizmo temnopoltih študentov – sprevrže v upravičevanje nasilja. Na podlagi prepričanja, da je oblast tako ali tako le inštrument vladajočega razreda, ki si je prisvojil monopol nad nasilje...