Kakor veter v krošnjah dreves

Sveti Duh je tih, neviden, skrit. In vendar vsakič, ko ga pokličem, odgovori. Konkretno, otipljivo. Najlaže si ga predstavljam kot veter v krošnjah dreves ali v valovanju žitnih polj. Tudi vetra ne vidim, a je očitno, da se zaradi njega nekaj premika, spreminja, dogaja. In prav to Sveti Duh dela v mojem vsakdanu. V na videz nepomembnih dogodkih, ki mu jih izročam. Čim večkrat ga povabim, večkrat ga opazim.

Sveti Duh je močan. To moč, kadar jo potrebujem in zanjo prosim, podari tudi meni. Ne, da je drugače ne bi podarjal. Le jaz takrat, ko se zavestno obrnem nanj, laže prepoznam, da mi pomaga prav on. Takrat mi je dano narediti, česar sama ne bi zmogla. Z njim se laže prav odločim in ravnam.

Svetega Duha ne morem posedovati, lahko se mu le izročam. Izročam sebe, pa tudi druge. Pomembno se mi zdi, da ga kličem, vabim, se mu zahvaljujem … skratka, da aktivno vstopam v odnos z njim. On bogati moje odnose z drugimi, kadar iz n...