Zavetnik: priprošnjik za zedinjenje med pravoslavnimi in katoličani.

Atributi: talar, ponekod s križem na prsih in popotno palico, meč in palma mučeništva.

Sveti Andrej Bobola, jezuit, mučenec

Iz mladosti plemiča Andreja Bobola ne vemo veliko, ker so dokumenti iz tistega časa zgoreli. Vemo le, da ga je največ vzgajala njegova pobožna stara mati in da so starši težko, a vdani v božjo voljo sprejeli njegovo odločitev, da se njihov edinec in dedič posveti Bogu. Tako je Andrej, potem ko je prejel osnovno izobrazbo v jezuitskih šolah v Sandomirju in Vilni, dvajsetleten 31. julija 1611 vstopil v njihov red. Po desetih letih noviciata in nadaljnjega študija je bil posvečen v mašnika in je deloval najprej kot pridigar in voditelj Marijinih družb ter predstojnik v Dobrujsku. V času, ko je v Evropi razsajala kuga (zlasti v letih od 1628 do 1633), se je še posebej zavzeto posvečal bolnikom in umirajočim. Želel si je, da bi lahko tudi sam, podobno kot nekateri njegovi sobratje, umrl sredi izpolnjevanja svojih dolžnosti, a mu je kuga prizanesla. Po letu 1636 je začel delovati predvsem kot ljudski misijonar in to delo opravljal več kot dvajset let. S svojo izobrazbo, govorniškimi sposobnostmi in priljudnostjo je za združitev pravoslavnih s katoliško Cerkvijo pridobil cela naselja. Blagoslov pri svojem delu je črpal predvsem iz molitve, posta in zatajevanja ter pokorščine. S tem pa je za zglednejše krščansko življenje pridobil tudi mnoge malopridne kristjane. Razumljivo, da je bil njegov uspeh pri misijonskem delu velik trn v peti pravoslavnim, ki mu niso dali miru. Organizirali so cela krdela dečkov, ki so hodili za njim in ga, kamorkoli je prišel, hitro obkolili ter žalili in zmerjali, da bi s tem ljudi odvračali od njega. Medsebojna trenja med katoličani, unijati (pravoslavnimi, ki so zaradi lažjega opravljanja svojega poslanstva sklenili zvezo z Rimom) in drugimi pravoslavnimi škofi so privedla celo do hudih krvavih neredov. V spor so se namreč vmešali pravoslavni kozaki, ki so s svojimi četami plenili in morili po poljskih krajih ter pobili veliko duhovnikov in redovnikov. Njihova žrtev je kmalu postal tudi Andrej Bobola. Zajeli so ga v Janowu, kamor je pribežal iz Pinska, in ga tam strahotno mučili. Silili so ga, naj prestopi v pravoslavje, Andrej pa je svoje mučitelje hrabro pozval, naj se odpovedo zmoti. Besni so se znašali nad njim z mečem, ga bičali in razmesarili, na koncu pa mu sneli kožo kot apostolu Jerneju. Katoličani so njegovo truplo položili v cerkev v Pinsku, kjer je nazadnje deloval. Začela so se številna uslišanja, Poljaki pa so ga začeli častiti kot svojega narodnega zavetnika, še zlasti po prvi svetovni vojni, ko so v bitki, ki jo imenujejo »čudež na Visli«, premagali boljševike.

Ime: Ime izhaja iz latinskega imena Andreas, ki pa ima osnovo v grškem pridevniku andreios, v pomenu »možat, pogumen«.

Rodil se je 30. novembra leta 1591(2) v palatinatu Sandomir na Poljskem,

umrl pa 16. maja 1657 v Janowu na Poljskem.

Družina: Bil je edini moški potomec ugledne plemiške rodbine Bobolov.

Zavetnik: priprošnjik za zedinjenje med pravoslavnimi in katoličani.

Upodobitve: Vse upodobitve ga predstavljajo kot moža v zrelih letih z brado, v talarju, ponekod s križem na prsih in popotno palico v roki ali pa je poleg njega meč in palma mučeništva.

Beatifikacija: 30. oktobra 1853 ga je papež Pij IX. razglasil za blaženega, 17. aprila 1938 pa Pij XI. za svetnika.