Zapri
Iskanje

Anton Vovk

Objava: 06. 07. 2021 / 06:57
Oznake: Svetniki
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.07.2021 / 10:26
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Anton Vovk

Anton Vovk

Božji služabnik, škof

Anton Vovk se je rodil 19. 5. 1900 v Vrbi na Gorenjskem v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren.

Ljudsko šolo je opravil na Breznici in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Starša sta mu zgodaj umrla, oče, ko še ni dopolnil štirih let, in mati, ko mu jih je bilo 17. jeseni 1917 je vstopil v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano v malo semenišče. Tam je leta 1919 maturiral, nato je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 29. 6. 1923 posvečen v duhovnika. Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Od leta 1926 je bil najprej kaplan, nato pa od leta 1928 župnik v Tržiču. Na začetku se je moral soočiti z velikim finančnim dolgom župnije. To stanje je sicer uspešno popravil, vendar ga je to stalo veliko skrbi in zdravja, saj prav v ta čas sega začetek njegove bolezni, ki ga je nato spremljala vse življenje. V času vodenja župnije se je izjemno izkazal tako na pastoralnem, prosvetnem, duhovnem kot socialnem področju. Prenovil je župnijsko cerkev in druge sakralne objekte ter mesečno izdajal Cerkveni glasnik, ki je bil najvzorneje urejen župnijski list v škofiji. Zaradi odličnega vodenja župnije je bil 6. 6. 1936 imenovan za škofijskega duhovnega svetnika.

Leto dni pred začetkom vojne, 15. 4. 1940, je bil imenovan, 2. 9. 1940 pa umeščen za stolnega kanonika v Ljubljani, in sicer z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. Vojna je vrezala nov tok dogodkov in Vovk je postal predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom beguncem. V Ljubljansko pokrajino so bili pregnani ali so se vanjo zatekli številni duhovniki z ozemelj, ki so jih zasedli Nemci (Štajerska in Gorenjska). Odbor je skrbel za ureditev njihovih bivališč ter ostale nujne potrebščine, kar je bilo v vojnih okoliščinah težavno delo. Dne 26. 7. 1944 je postal še vodja Bogoslovnega semenišča.

Ob začetku vojne je škof Gregorij Rožman določil vrstni red generalnih vikarjev, ki bi namesto njega prevzeli vodenje škofije, če bi se mu zaradi nepredvidljivih razmer kaj pripetilo. Vovk je bil na seznamu napisan kot zadnji, peti. Razvoj dogodkov pa je pripeljal do tega, da je po končani vojni in aretaciji generalnega vikarja Ignacija Nadraha prav Vovk 15. junija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije, in tako je v tistih skrajno divjih časih za Cerkev postal generalni vikar in generalni revež, kot je sam zapisal. Leto zatem mu je v imenu svetega očeta nuncij Joseph Patrick Hurley zastavil vprašanje, ali je pripravljen prevzeti mesto pomožnega škofa. Vovk je zapisal: Ostrmel sem. Izrečeno mi je bilo nekaj, na kar (Bog mi je priča) prav nikdar v življenju nisem mislil in na kar se seveda tudi pripravljal nisem nikoli… Prosil sem za pol ure odloga… Ko sem prišel, ves prevzet, iz sobe, sem se napotil v stolnico k brezijanski Mariji Pomagaj, da se tam odločim … Izrekel sem z Marijo, naj se zgodi volja božja in volja Cerkve …

Za škofovsko geslo si je izbral geslo: In Domino confido – V Gospoda zaupam.

In prav to zaupanje mu je pomagalo, da je v časih hudih preizkušenj zmogel modro krmariti njemu tako ljubo ljubljansko škofijo. Poleg ljubljanske škofije sta mu bili zaradi nove meddržavne ozemeljske razdelitve zaupani še apostolska administratura slovenskega dela reške škofije (od leta 1951 do 1961) in apostolska administratura slovenskega dela tržaško-koprske škofije (od leta 1951 do 1955). Ko je oblast izvedela za to imenovanje, mu je takoj dala vedeti, da ga ne bo priznala ne kot škofa ne kot generalnega vikarja in da naj se pripravi na težave. In to je skoraj edina obljuba, ki jo je ves čas njegovega škofovanja tudi zvesto izpolnjevala. Vovk se je kot generalni vikar, nato pomožni škof, apostolski administrator, škof in končno nadškof znašel v povsem spremenjenih in novih razmerah kot njegovi predhodniki. Nova ljudska oblast je z izpeljavo revolucije ukrojila nov družbeni sistem, ki ga je v popolnosti nadzirala in ki je pomenil popolno diskontinuiteto s stanjem pred letom 1941. Cerkev je bila edina, ki ji je v novih razmerah uspelo ohraniti avtonomijo in je partijski strukturi nudila edino alternativo. Partija se je tega zavedala, zato jo je hotela na vsak način zlomiti. Ob koncu vojne je domovino zapustilo blizu 300 duhovnikov in redovnikov, samo iz ljubljanske škofije 185, nekaj je bilo izvensodno pobitih, nova oblast pa jih je vedno znova in znova zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Že maja 1945 je bilo zaprtih 50 duhovnikov. V Sloveniji je bilo od konca vojne do leta 1961 na sodišču obtoženih 429 duhovnikov, pri čemer je bilo 339 obsojenih na zaporno kazen, mnogi med njimi celo večkrat. Devet duhovnikov je bilo obsojenih na smrt, štirje so bili tudi usmrčeni.

Brezobzirnost in brutalnost nove oblastne nomenklature je na svoji koži izkusil tudi škof Vovk, ki je predstavljal osrednjo osebnost Cerkve na Slovenskem. Paleta pritiskov na škofa je bila izjemno raznovrstna, vodilno vlogo pri tem pa je igrala partijska tajna revolucionarna policija Uprava državne varnosti (UDV). Njeno delovanje je obsegalo različne ravni, od zasliševanj, spremljanja na vseh birmovanjih, vizitacijah, analiz njegovih pridig, zasliševanja in maltretiranja duhovnikov in laikov v Vovkovi bližini, pisanja dnevnih poročil o tem, kje se je nahajal, s kom je govoril, kakšna stališča ima do posameznih vprašanj, preiskav na škofiji, pregleda celotne pošte, ki je prihajala na ordinariat in z njega, poizkusi atentatov …

Višek nasilja nad škofom je predstavljal zažig v Novem mestu. Škof Vovk se je 20. januarja skupaj s spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti Novemu mestu, da bi v župniji Stopiče blagoslovil obnovljene orgle. Že med vožnjo do Novega mesta je bil v enem izmed predorov polit s smrdljivo mastno tekočino. Ko je vlak prispel do novomeške železniške postaje, je škof skupaj s spremstvom izstopil. Tam je bila zbrana množica protestnikov, ki je škofa pričela zasramovati in z njim fizično obračunavati. Divja množica ga je potisnila nazaj na vagon in ga obkolila. Nekdo iz množice ga je ob vzklikih Ubijmo hudiča! polil z bencinom in zažgal. Škofova suknja je pričela goreti z močnim modrim plamenom ter mu močno ožgala obraz. Ob krikih množice: Zgori, hudič! Crkne naj hudič! se je boril s plameni, odvrgel goreči plašč ter pogasil goreči kolar iz celulojda, ki mu je povzročil še posebej hude opekline. Posledica tega je bila močna brazgotina na vratu, ki ga je spremljala do smrti in je bila vidno znamenje njegovega mučeništva. V vagon je nato vstopil miličnik, ki je škofa napotil v čakalnico z obljubo, da ga bo zavaroval pred množico. Kalvarija se je tam nadaljevala, saj je množica izmučenega škofa prisilila, da je stopil na mizo, kjer so ga zasramovali. Uro in pol po prihodu vlaka na postajo, je prišla UDV in škofa napotila nazaj na vlak, češ da ga bodo varovali pred demonstranti. Ti so nato ovirali prihod zdravnika, kasneje pa tudi avto, s katerim so hoteli škofa prepeljati v bolnišnico, tako da se je le z najosnovnejšo zdravniško oskrbo moral z vlakom vrniti v Ljubljano in šele nato poiskati zdravniško pomoč. Vse dogajanje v Novem mestu je trajalo kar štiri ure in pol, pri čemer nihče, niti policija niti organi UDV, ni izvedel nobenega ukrepa zoper naščuvano in razjarjeno množico. S tem pa preganjanja še ni bilo dovolj. Ko se je zaradi opeklin zdravil v bolnišnici in bil zaradi posledic večkrat napol nezavesten, ga je na bolniški postelji dvakrat zasliševala UDV.

V času vodenja ljubljanske škofije ga je UDV vsaj 90-krat zaslišala. Vovk jih je doživljal kot nujno zlo in teror, vendar je ostal tudi ob najhujših pritiskih dostojanstven, pokončen in načelen. Na zaslišanjih so ga večkrat z grobim izsiljevanjem hoteli pridobiti za svojega sodelavca in mu v zameno ponujali razne ugodnosti in predvsem izpustitev zaprtih duhovnikov. Ker je Vovk ostal neomajen in pokončen, zvest Kristusu in Cerkvi, so za kazen in zaradi izsiljevanja zapirali številne duhovnike ob njem in bogoslovce. Ker 23. decembra 1948 ni pristal na postavljene zahteve, mu je UDV odgovorila: Še jutri boste zvedeli, kateri duhovniki so zopet nanovo zaprti, če nam ne boste dali nocoj gotovih obvez. Isto noč so za šest let in pol zaprli bolnega škofijskega tajnika Božidarja Slapšaka, ki se je ravno vrnil s prestajanja kazni, in za eno leto kanonika Franca Kimavca. Vovk je sicer prigovarjal: Čudim se pa temu, da mene ne zaprete, če sem vzrok zaporu vseh duhovnikov. Tu sem. UDV mu je skrajno cinično odgovorila: Vemo, da bi Vi radi, da bi Vas zaprli. Zato, da bi s tem naredili mi veselje nunciju in Vatikanu, ki bi se razpisaval, kako in zakaj je zopet en škof v Sloveniji zaprt. Zaenkrat tega veselja ne bomo nunciju in Vatikanu delali. Le glejte posledice svojega dela.

Če je duhovno in duševno Vovk vzdržal pritisk, pa je njegovo zdravje čedalje bolj slabelo. Kmalu potem, ko je prevzel vodenje škofije, sta se pojavili revmatizem in sladkorna bolezen, ki je dosegla višek z zažigom v Novem mestu. Ko je leta 1948 izvedel zanjo, je zapisal: Za bolezen pa res ne bo časa! Pa, še ta križ sprejmem. Stopnjo sladkorja v krvi je imel tako zelo visoko, kar 320-345 stopinj (normalno je okrog 120), da bi mogel po medicinskih kriterijih večkrat pasti v nezavest. Umrl je po hudi bolezni 7. julija 1963, pokopan pa je bil na svojo željo pri sobratih duhovnikih na duhovniškem pokopališču na ljubljanskih Žalah.

Trpel je od prvega dne, ko je v roke prejel krmilo ljubljanske škofije. Bil je do konca zvest pričevalec Kristusovega evangelija v duhu svojega škofovskega gesla: V Gospoda zaupam. Bil je v pravem pomenu besede mučenec že pred zažigom v Novem mestu, 20. januarjem 1952. Škofijski postopek za beatifikacijo je bil končan v Ljubljani, 12. oktobra 2007. Vsa dokumentacija je bila izročena Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu 26. oktobra 2007.

Molitev k božjemu služabniku Antonu Vovku
»O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh