Ali ni krščansko življenje oblika duhovnega in bivanjskega vzpona? Sestavljajo ga napredek in neuspehi, padci in vzponi. Sestavljajo ga svetloba in senca, veselje in dvom. Predvsem pa je krščansko življenje zgodba o prijateljstvu s Kristusom, odgovor na njegovo ljubezen, ki je vedno prva.

Postni čas je poseben čas, ko smo povabljeni, da poskrbimo za prijateljstvo z Jezusom.

Živeti upanje

Postni čas je poseben čas, ko smo povabljeni, da poskrbimo za to prijateljstvo. To je čas, da v sebi izklešemo prostor, ki ga tako zelo potrebujemo, da bi se lahko odzvali na Božjo ljubezen. Da bi v celoti sprejeli njegovo milost. Čas, ko se lahko odločimo, da bomo v svojem življenju nekaj spremenili s svojimi majhnimi ali velikimi napori, s tistimi majhnimi notranjimi odločitvami, ki lahko čudovito odprejo in omehčajo naše srce, s tistimi izbranimi pomanjkljivostmi, zaradi katerih bo naša duša rasla v preprostosti, s tistimi majhnimi osvoboditvami od tega, kar nas bremeni, s težavami, ki jih bomo imeli, kadar bomo delali dobro, s svojimi dejanji upora, ki naj držijo proč od nas vse, kar je jalovo, škodljivo, vse, kar nam jemlje preveč prostora in v našem življenju povzroča preveč hrupa.

Čas, ki nam ne sme dovoliti, da bi pozabili, da askeza dobi svoj polni pomen, če jo iščemo zato, da bi se bolje srečali z Bogom. Če živimo postni čas, je to zato, da se pripravimo na praznovanje velike noči. Veselje vstajenja, vera, nas vabi, da v prihodnost gledamo s krepostjo upanja. Če je torej postni čas prizorišče našega spreobrnjenja, je tudi kraj upanja par excellence.

Upanje nas spodbuja, da o današnjem življenju razmišljamo v luči večnosti.

Upanje je boj

Upanje je kot prihodnost, ki daje smisel sedanjosti. Prinaša prihodnost v sedanjost, osvobaja prihodnost in zasadi sedanjost v večnost. Spodbuja nas, da o današnjem življenju razmišljamo v luči večnosti. In neguje našo željo, da bi se obrnili k resničnim zakladom, tistim, ki ne minejo. Upanje je, tako kot postni čas, boj. Je celo »največja in najtežja zmaga, ki jo človek lahko osvoji nad svojo dušo,« kot je dejal Bernanos. Upanje namreč nikoli ni zanikanje obupa ali trpljenja. Ne zanika resničnosti, ampak se z njo spopada. Ne da bi bili naivni, se dobro zavedamo, da ta postni čas ne bo popolnoma odpravil zla v nas in okoli nas. Kljub temu verjamemo, da lahko v nas okrepi tisto, kar se temu najbolje zoperstavlja: željo po dobrem.

Upanje nikoli ni zanikanje obupa ali trpljenja. Ne zanika resničnosti, ampak se z njo spopada.

In nismo sami. Bog je danes na delu, v mojem življenju in v vsakem človeškem življenju, bližnjem in daljnem. Še naprej skrbi za svoje stvarstvo. Zato živimo ta postni čas s tem prepričanjem, s to močjo! To je vir življenja in vztrajnosti ter nas iztrga iz naših ujetosti.

Da, Bog je tam in nas imenuje »moji prijatelji« (Jn 15,15).

Blanche Streb 

(Francoska publicistka, zagovornica kulture življenja, 
piše za Aleteio in druge katoliške medije, po stroki farmacevtka.)

*** Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.