Jože Plut je slovenski duhovnik, trenutno župnik v župniji Poljane nad Škofjo Loko. Bil je tudi vojaški kaplan in ustanovitelj vojaškega vikariata v slovenski vojski. Dne 16. avgusta 2026 je v oddaji Intervju na RTV SLO 1 povedal, kako sta njegov oče domobranec in očetov prijatelj partizan končala vojno maja 1945 in potem vedno živela v prijateljstvu.

Oče kot bivši domobranec je bil najboljši prijatelj z bivšim partizanom, ki je bil ravnatelj podružnične šole.

Jože Plut je bil rojen v družini, kjer je bilo vse prepleteno s slovenstvom, katolištvom in zdravim pogledom na svet in družino. Živeli so v okolici Zagradca, kjer večina ljudi ni bila ›na pravi strani zgodovine‹. To se je poznalo na mnogih, čisto praktičnih področjih: niso dobili asfalta; čeravno so zbrali denar za graditev vodovoda, se projekt dolgo ni izpeljal, ker je bil to ›bela‹ občina. Otroci sicer v letih po vojni niso imeli konkretnih težav z novo oblastjo, čutili pa so neko določeno napetost in mnogo neizgovorjenega. Vedeli so, da so mnogi, ki so se po vojni vračali v svoje vasi, tik pred prihodom domov izginili. Njegov oče, ki je bil domobranec, je imel srečo. Vrnil se je domov, sicer do neprepoznavnosti shujšan in izčrpan, a živ. Sočustvovali so z bolečino sosedov, ki so po vojni izgubili štiri sinove ter ob prazniku vseh svetih niso vedeli, kam naj gredo pomolit, saj niso vedeli, kje so pokopani. Za njegovo družino je bila edina opcija ljubezen do domovine Slovenije. Ta ljubezen je bila na isti ravni kot ljubezen do družine in Cerkve. Nikoli niso imeli težav s sodelovanjem z ljudmi drugačnih prepričanj, če je le bila v njih ljubezen do domovine.

Bilo je normalno, da je oče povedal kako šalo na račun partizanov, ravnatelj pa na račun domobrancev. Takih drž nam manjka.

Posebej zanimivo in občudovanja vredno pa je bilo prijateljevanje njegovega očeta. Oče kot bivši domobranec je bil najboljši prijatelj z bivšim partizanom, ki je bil ravnatelj podružnične šole. Vsaj tedensko sta se dobila, kaj skupaj popila in si pripovedovala medvojne zgodbe. Zelo sta bila povezana. Ko je oče leta 1979 umrl, je ravnatelj takoj kupil grob ob njegovem in ga plačeval do leta 1992, ko je umrl tudi sam, da bosta skupaj pokopana. Partizan in domobranec, kot da bi si skozi zemljo podajala roke. To zgodbo nosijo vsi, ki jo poznajo, v svojih srcih, saj je to zgodba ljudi, ki so se sicer med vojno borili na različnih straneh, a so jo bili sposobni končati maja 1945 in potem zaživeti zdravo in normalno življenje. Pogoj za to pa je spoštovanje človeškega življenja: onadva sta se zelo spoštovala. Včasih sta pripovedovala šale na račun drug drugega. Bilo je normalno, da je oče povedal kako šalo na račun partizanov, ravnatelj pa na račun domobrancev. Takih drž nam manjka. Kljub dejstvu, da imamo različne svetovne nazore, lahko živimo normalno skupno življenje. A potrebno je biti pošten in zlu reči zlo in dobremu dobro. S tem ne zmanjšaš dobrega, ki ga je naredila določena stran. Ampak če pod krinko dobrega poskušaš stlačiti vse, kar je bilo dobrega in kar je bilo zlega, izmaličiš vse. Dokler ne bomo zlu rekli zlo in dobremu dobro, bomo imeli breme. Hvala Bogu, to mladi počasi dojemajo. Upajmo, da počasi prihaja čas, ko bomo sposobni to razumeti in živeti.

Dokler ne bomo zlu rekli zlo in dobremu dobro, bomo imeli breme. Hvala Bogu, to mladi počasi dojemajo

Pameten človek lahko vedno sodeluje z drugimi ljudmi, ne glede na to, ali je istega nazora ali ne. Modri možje na krajevni ravni sodelujejo in taka drža se pozna na mnogih področjih, tudi pri vprašanju natalitete: Poljane so edina slovenska občina, ki ima pozitiven naravni prirast avtohtonega prebivalstva. Povprečno število otrok so okoli štirje otroci na družino. To je del Slovenije, ki govori o prihodnosti. Prav gotovo tudi po zaslugi modrih, poštenih, srčnih prednikov.

Smo njihovi vredni nasledniki? Poglejmo okrog sebe in se iskreno vprašajmo, s kom bi lahko izboljšali odnos, komu imamo kaj odpustiti, koga nagovoriti, za koga moliti …

---