Mnogi, ki molite z Magnificatom, ste poznali Ivanko Kržišnik iz Poljanske doline. Bila je medicinska sestra v bolnišnici na Golniku, kjer se je srečevala s hudo bolnimi ljudmi. Mnogi pričujejo, da jih je njena toplina in prijaznost velikokrat reševala iz brezen obupa. Z možem Štefanom imata štiri hčere in pred dvema letoma so se preselili v novo hišo, za katero sta najela precejšen kredit. Dva meseca po vselitvi sta izvedela za hudo diagnozo. Čeprav je bila bolezen že na začetku videti resna, sta upala na najboljši možni izid. Lansko jesen pa sta bila dokončno postavljena pred dejstvo, da Ivankina bolezen ni ozdravljiva, da ostaja samo še paliativna oskrba. 

Mnogi pričujejo, da jih je njena toplina in prijaznost velikokrat reševala iz brezen obupa.

Ivanka je svojo bolezen sprejela z velikim pogumom. Povedala je, da se ni v nedogled spraševala, zakaj je zbolela in od česa. S tem bi se samo mrcvarila. Ko ji je kdo svetoval kakšno alternativno pot, se je odločila, da bo njena alternativa hoja, pitje veliko vode in molitev. Dejala je: »Rekla sem si: Bog, če si mi to poslal, boš že nekaj naredil iz tega.« Hčerkam, ki so bile takrat stare od 8 do 16 let, sta takoj povedala, kako je z njo. Zato, da bi imeli še čas, da bi lahko še kaj doživeli skupaj, si povedali marsikaj, česar si sicer ne bi. Svojim je želela dati občutek, da ni potrebno nikoli obupati. Čeravno je zelo hudo in težko, se z Božjo pomočjo in s pomočjo ljudi, ki so okoli tebe, vedno lahko pobereš. V času prestajanja bolezni so ji bili zakramenti velika opora in milost, da se je lahko vedno znova vrnila na pot, ki gre k Jezusu, saj ni samoumevno, da kot bolnik in četudi vernik zmoreš polno zaupati Jezusu. »Pridejo skušnjave, ko hočeš s svojimi rokami, s svojim znanjem, s tem, kar si, spremeniti stvari ali jih narediti po svoje,« je dejala Ivanka. (Družina, 29. 10. 2024, str. ***)

 V času prestajanja bolezni so ji bili zakramenti velika opora in milost, da se je lahko vedno znova vrnila na pot, ki gre k Jezusu.

Ivanka je umrla na praznik svete družine, 29. decembra lani, prav na dan, ko je sveti oče v Vatikanu odprl svetoletna vrata. Njej pa so se odprla vrata v bivanje med svetimi. Umrla je doma, med svojimi, malo za tem, ko je prejela košček svete hostije in je bila botra svoji birmanki. Tudi v tem dejanju je izraz upanja in vere v večno življenje, saj je verjela, da ne bi mogla zanjo od nikoder storiti več dobrega, kot bo iz nebes. Za mnoge ljudi pa je bilo presunljivo lepo slovo domačih in vstajenjsko vzdušje na pogrebu nekakšen »misijon« o smislu in lepoti krščanske smrti, slovesa in pokopa. Naslednje znamenje upanja in vere v večno življenje je bila tudi odločitev njenega moža, da bo trideset dni po ženini smrti vsak dan objavljal doživljanja, ki jih je v mnogočem »zrežirala« njihova pokojna, a v Bogu živa mama in žena.

Da Bog deluje tudi v majhnih stvareh in jih dela velike, dokazuje poteza prijatelja duhovnika, ki je Ivanki pred smrtjo obljubil, da bo pomagal poplačati kredit, ki jim je omogočil dograditev hiše. Lahko si predstavljamo, kakšno breme bi bil za družino, ki je ostala brez enega dohodka. V sedmih dneh se je po dobroti mnogih ljudi nabrala vsota, potrebna za poplačilo kredita. In to še ni vse: Ivanka si je zelo želela, da bi bila v njeni dolini dobro organizirana paliativna oskrba za bolnike, ki bi jo potrebovali. Vsa sredstva, ki so presegla vsoto kredita, so namenili tej pobudi. Poglejte, kako velike reči dela Gospod po tistih, ki upajo vanj! Res, nikoli nam ni treba obupati!

Ivanka si je zelo želela, da bi bila v njeni dolini dobro organizirana paliativna oskrba za bolnike, ki bi jo potrebovali.

Doroteja Emeršič je mama in babica ter sestra Frančiškovega svetnega reda (OFS).

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.