Nebesede obstajajo le zato, ker jih nekateri jezikoslovci uporabljajo v psiholingvističnih preizkusih za raziskave določenih slovničnih pojavov. Pri tem iščejo take nebesede, ki izgledajo kot »prave« besede, npr. dikanje, melen, podtaliti, rulen, tražarjenje. Nebesede, kot npr. jshju ali glsig, bi vsak takoj prepoznal kot nebesede, zato v psiholingvističnih preizkusih niso uporabne. 

Primer takega, trenutno potekajočega preizkusa je Besedomat, ki je dostopen na povezavi https://www.besedomat.si/. Posamezni preizkus traja okoli pet minut. Z njim poskušamo ugotoviti, katere besede slovenskega jezika so najbolj poznane in koliko jih povprečno poznamo. Tu pa nam pomagajo nebesede: če bi dali na oceno, ali reševalec preizkusa posamezno besedo pozna ali ne, bi se lahko zgodilo, da bi kdo kot poznane označil vse besede, tudi tiste, ki jih ne pozna. Tega ne želimo, saj s tem ne bi dobili realnih rezultatov. Nebesede zato služijo kot gnila jajca: ker vemo, da v preizkusu so, ne vemo pa, kdaj se...