Ko je počilo tistih nekaj vlaken, se je porušila samoumevna stabilnost celega telesa in zaupanje v njegovo zanesljivost. No, vez so zakrpali in kot se rosno mlademu juncu spodobi, sem se trideseti dan po posegu že podil po gorah. Četrt stoletja kasneje te vrstice nastajajo v pričakovanju nove operacije. Tokrat pogačica ni le iztirjena, ampak je kompletno fuč, kar mi je dal slutiti ortopedov necenzurirani »ojoj«, in meditacija o lastnem počasnem razpadanju se je v zadnjih tednih uglasila z opazovanjem razpadanja slehernega veziva, ki nas vzdržuje kot družbo.

Povsem neverjetno je, kako iz meseca v mesec, iz dneva v dan bolj postajamo eden tistih počasnih plazov, ki več let po centimetrih, a nezadržno vztrajno drsijo k točki, ko se v nekaj trenutkih utrga hrib in pokoplje pod sabo dolino z vsem njenim življenjem. Ni več oprijemališč in vse, od transcendence do funkcionalnega javnega prometa, se je razpršilo v konstantno naraščajoči kaos. Vsi postulati, na podlagi katerih smo bili navajen...