Danes obhajamo god Žalostne Matere Božje. Hkrati pa tudi dan žalujočih, ki je posvečen vsem, ki nosijo v srcu bolečino izgube.

Evangelij nas vabi k vznožju križa, kjer stoji Marija. Ne beži. Ne izgine. Ostane. Je navzoča. Tiha. Ranljiva. In prav zato je podarjena za Mater vsem, ki trpimo. Vsem, ki žalujemo.

1. Biti tam, kjer boli

Evangelij poudarja: pri Jezusovem križu je stala njegova mati. Ne sedi. Ne zbeži. Stoji. Njena drža ni le telesna, ampak globoko duhovna: je navzoča. Vztraja v bolečini. In prav s to svojo navzočnostjo postane zgled tudi nam.

Marija vztraja v bolečini. In prav s to svojo navzočnostjo postane zgled tudi nam.

Mnogi med vami veste, kako težko je stati ob bolnem ali umirajočem. Kako težko je biti tam, ko ne moreš več pomagati, razložiti, omiliti. A prav to – biti tam – je najdragocenejši dar. Tudi za žalujoče.

Zelo pomembno je, da se jih ne izogibamo. Da smo ob njih – spoštljivo, tiho, sočutno, človeško. Ne zato, ker imamo odgovore, ampak ker verjamemo, da je njihova bolečina sveta in vredna naše bližine.

Marija nas uči: Bodi tam. Ne beži. Ostani.

2. Vzeti žalost in žalovanje resno

Pismo Hebrejcem pravi, da je tudi Jezus daroval molitve z močnim vpitjem in solzami. Božji Sin se ni izognil trpljenju. Ni ga zanikal. Soočil se je z njim. Sprejel ga je. In ravno v tem je tudi naša pot.

Žalovanje ni šibkost. Ni nekaj, kar bi morali preprosto »preboleti«. Če ga vzamemo resno, nas očiščuje in poglablja. Če ga potlačimo, nas izčrpava in ohromi.

Žalovanje ni šibkost. Če ga vzamemo resno, nas očiščuje in poglablja.

Žalujemo zato, ker smo ljubili. Vsak sme žalovati na svoj način. In nič ni narobe, če žalujemo tudi več let. Bolečina izgube bližnje osebe bo vedno ostala. Ne bo pa vedno tako hromeča.

Današnji dan želi biti prostor, kjer je žalost lahko izražena, slišana in sprejeta sočutno, brez sodbe, nasvetov ali poučevanja. Kajti le tako se lahko preobrazi v notranjo moč in postane vir sočutja za druge.

3. Marijin molk – materinska moč

Evangelij ne poroča, da bi Marija kaj rekla. Njen molk ni prazen, temveč globoko zgovoren. Je tiho sprejemanje v veri. Jezus ji v bolečini zaupa novo poslanstvo: »Žena, glej, tvoj sin! Glej, tvoja mati!« Takrat postane mati učencu – materinska opora vsem, ki trpijo.

Njena žalost ni v nasprotju z vero, je njena globina. Kdor ljubi, tudi žaluje. Če danes nosimo izgubo – morda starša, zakonca, otroka, prijatelja – nismo sami. Marija je z nami. Njena tišina razume našo. Njeno srce pozna našo praznino.

Njena žalost ni v nasprotju z vero, je njena globina. Kdor ljubi, tudi žaluje.

In prav ona nas vodi k Jezusu. K njegovi navzočnosti v nas. K njegovi moči, ki lahko našo bolečino preobrazi in stke novo nit odnosa z našimi dragimi pokojnimi.

4. Žalovati skupaj – postajati bližina

Dan žalujočih je tudi dan učenja bližine. Mnogi žalujoči povedo stvari, ki jih moramo slišati: »Verjamem, da mnogi molijo zame in za mojega pokojnega. Hvaležen sem za molitve. Toda potrebujem tudi sočutno uho. Nekoga, ki me posluša, ki me ne prekinja. Bogu hvala, da sem ga našel. To mi je pomagalo, da sem lahko šel naprej brez antidepresivov.«

Dan žalujočih je tudi dan učenja bližine.

Drugi rečejo: »Ni minilo niti dva meseca od pogreba, pa nihče več ne omeni imena mojega pokojnega. Kakor da nikoli ni živel. Kakor da ni naredil toliko dobrega. To me neizmerno boli.«

In še: »Pred pogrebom sem imel veliko sorodnikov, znancev, prijateljev. Po njem pa se me mnogi izogibajo. Nihče noče govoriti o pokojnem. Kot da se me bojijo.« 

Morda niso bili lažni prijatelji. Morda samo niso vedeli, kako biti z nekom, ki žaluje. Morda jih nihče ni naučil, kako se pogovarjati s človekom v bolečini. Zato se raje umaknejo.

Dan žalujočih je pomemben, da se zavemo stiske žalujočih in tudi svoje zadrege.

Zato je dan žalujočih tako pomemben. Da se zavemo stiske žalujočih. In tudi svoje zadrege. Da se učimo. Danes obstajajo dobre knjige, ki pomagajo razumeti, kako biti ob žalujočem: Pot žalovanja, Preobrazba bolečine, Po smrti vsakega sem drugačna … Nekateri žalujoči so zelo hvaležni tistim, ki so jim jih podarili. Knjige so jim pomagale. Tudi tistim, ki pred tem niso vedeli, kako biti z žalujočimi. Že s tem, da komu podarimo takšno knjigo, lahko naredimo veliko dobrega.

5. Molitev, ki jo Bog sliši

Psalmist kliče: »V tvoje roke izročam svojega duha.« Te besede je izrekel tudi Jezus na križu. Ko ne zmoremo več naprej. Ko je žalost premočna. Ko ne vidimo več smisla življenja. Takrat to povejmo Očetu po Kristusu in mu iz vsega srca recimo: »V tvoje roke izročam, česar ne morem več nositi.«

Ko ne vidimo več smisla življenja povejmo to Očetu po Kristusu in mu iz vsega srca recimo: »V tvoje roke izročam, česar ne morem več nositi.«

Bog Oče nas sliši. Ne vedno tako, da bi odstranil bolečino, temveč da nam pomaga zaznati svojo navzočnost in podporo. Daje nam moč, da gremo korak za korakom naprej.

Marija, Mati žalujočih

Danes se oziramo v Marijino srce. Ranjeno, a odprto. Žalujoče, a živo. Oziramo se v svojo notranjost – v spomin, hrepenenje, bolečino. Ne zato, da bi ostali ujeti v preteklosti, ampak da bi zaslišali glas ljubezni, ki ne mine.

Prosimo te, Marija, žalostna mati, bodi blizu vsem, ki žalujemo, vsem, ki jokamo, vsem, ki iščemo pot skozi noč. Daj, da ne bomo bežali ne pred svojo bolečino ne pred bolečino drugih. Nauči nas biti z ljudmi v njihovi žalosti, da bodo lahko – po naši bližini – okusili resničnost blagra: Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (4/2025).