Če človek živi v zavesti, da ga je Bog poklical v življenje, da skrbi zanj in da je vedno navzoč, vedno z nami, potem niti ni težko gojiti hvaležnosti. Apostol Pavel nas izziva, ko pravi: »Kaj pa imaš, česar ne bi prejel? Če pa si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?« (1 Kor 4,7).

Če človek živi v zavesti, da ga je Bog poklical v življenje, da skrbi zanj in da je vedno navzoč, vedno z nami, potem niti ni težko gojiti hvaležnosti.

Za nami so poletni meseci – čas dopustov, oddiha, romanj, pa tudi duhovnih vaj ali osebnega odmika. Veliko lepega. Vmes pa kakšna preizkušnja, bolečina ali celo smrt. A vse to, eno in drugo, je del življenja. Del poti, ki jo moramo prehoditi.

Smo v svetem letu. Morda so bile tudi počitnice obarvane svetoletno. Mnogi smo poiskali sveta vrata – nekateri doma v Sloveniji, drugi v Rimu. Že ob začetku svetega leta smo na vatikanskih spletnih straneh brali, da bodo skozi sveta vrata stopili milijoni vernikov. Ta vrata nas spominjajo na Kristusa, ki je rekel: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen« (Jn 10). Posebej pomenljivo je dejstvo, da se lahko skozi sveta vrata le vstopi, ne pa izstopi. To simbolično dejanje nosi močno sporočilo: Kristus je naš Odrešenik. Samo v Njem so vrata resnično sveta in učinkovita. Vsi, ki smo šli skoznje, smo to – vsak na svoj način – doživeli. Naj nas ta izkušnja spremlja in krepi tudi zdaj, ko vstopamo v novo pastoralno leto.

Pričujoča številka Oznanjevalca nas želi okrepiti v tem duhu. Nagovori prihajajočih nedelj so močni in poglobljeni. Vsak avtor ponuja misel, ki vabi k razmisleku, tišini in poglobitvi. Ob prebiranju sem se večkrat vprašal: Kaj pomeni, če me beseda »zadane«? Preprosto: najprej mora doseči mene, da bi jo potem lahko oznanjal z večjo vnemo, iskrenostjo in žarom. 

Če hočemo druge vneti, moramo predvsem sami goreti.

Zadnjo septembrsko nedeljo bomo obhajali Slomškovo nedeljo. Prav on nam govori: »Če hočemo druge vneti, moramo predvsem sami goreti.« To ni le lepa misel, ampak na neki način duhovna formula – ne vaja enkratnega navdiha, ampak življenjska drža.

V tej številki nas spremljajo močni vsebinski poudarki, ki nas vodijo skozi bogastvo prihajajočih nedelj in praznikov. Praznik Povišanja svetega križa nas znova spomni, da križ ni znamenje poraza, temveč kraj Božje bližine – tam, kjer človek trpi, Bog ni daleč. Dan žalujočih nas uči, kako biti ob človeku v bolečini – ne kot tisti, ki rešuje, ampak kot bližnji, ki ostaja. Nedelja svetniških kandidatov nas vabi na pot svetosti, ki ni rezervirana za izbrane, temveč odprta za vse, ki se trudijo hoditi za Kristusom v vsakdanjem življenju. Ob Slomškovi nedelji nas bl. škof Anton Martin Slomšek spodbuja, naj oznanjamo ne le z besedo, ampak z gorečnostjo srca in življenjskim zgledom. Rožnovenska nedelja nas spominja, da vera ne raste iz besed, ampak dozoreva v molitvi – vztrajni, zaupljivi in ponižni. Misijonska nedelja pa poudari, da misijonska zavzetost ne nastane iz načrtov, temveč se rodi v molitvi vernikov, v srcih, ki Bogu prinašajo svet.

Križ ni znamenje poraza, temveč kraj Božje bližine – tam, kjer človek trpi, Bog ni daleč.

Kaj to pomeni za nas oznanjevalce? Sredi vsebine te številke, ki nas vodi skozi skrivnosti križa, bolečine, svetosti, molitve in poslanstva, smo povabljeni, da se zazremo vase. Kakšno vprašanje si upam postaviti danes? Je moje oznanjevanje iz globine moje vere ali iz rutine in navade? Ali dovolim, da me beseda, ki jo oznanjam drugim, najprej nagovori mene? Ali resnično »slišim«, kaj boli ljudi, kaj nosijo v srcu, kje so njihove rane, bolečine, prizadetosti? Mi je mar za te ljudi? Kaj v resnici želim posredovati tistim, ki sedijo pred menoj v klopi? In – v duhu bl. A. M. Slomška – ali sam gorim, da bi lahko vnel druge? Ta številka Oznanjevalca nas nežno in hkrati odločno vodi k tem vprašanjem. Odpira prostor za iskrenost.

S to številko zaključujemo liturgično leto. Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste v času mojega urednikovanja (dve leti) sodelovali – s prispevki, predlogi, podporo in molitvijo. Hvala tudi tistim, ki svoje sodelovanje zaključujete. Apostol Pavel pravi: »Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast; tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast – Bog.« (1 Kor 3,6–7). Hvaležen sem, da sem smel sejati skupaj z vami.

Evangelizacija ni vprašanje moči ali popolnosti, ampak bližine, ponižnosti in ljubezni.

Vsem – oznanjevalcem in vernikom – želim blagoslovljen čas, ki je pred nami. Naj bo to čas hvaležnosti, oznanjevanja in graditve skupnosti. Papež Leon XIV. nas v enem od svojih nagovorov opozarja, da evangelizacija ni vprašanje moči ali popolnosti, ampak bližine, ponižnosti in ljubezni.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (4/2025).