Potem telefon odložimo in se čudimo, zakaj se počutimo nezadostne. Težava našega časa ni samo v tem, da uporabljamo nove naprave. Naprave so začele uporabljati nas. Neskončno drsenje nima zadnje strani. Algoritem nima nedelje. Pozornost pa je postala surovina, za katero tekmujejo podjetja, vredna več kot marsikatera država.

Najbolj neusmiljen je ta eksperiment pri otrocih. V otroško sobo smo postavili nekaj, kar deluje skoraj kot igralni avtomat, napravo, ki se nauči, kaj otroka zadrži, in mu tega ponudi še več. Možgane, ki se še razvijajo, postavimo nasproti sistemom vedenjskega napovedovanja, nato pa temu rečemo svobodna izbira. Morda bi morali otrokom spet dovoliti nekaj skoraj revolucionarnega. Dolgčas. Odmor brez zaslona. Pogovor brez fotografije. Igro, ki ne zahteva gesla. Čakanje brez telefona. Šola brez telefona nenadoma postane glasnejša, nekoliko bolj nepredvidljiva in, bog ne daj, bolj človeška. Pojavijo se pogovori, namizne igre, šport, knjige in celo običajna najstniška na...