Zavetnik: Mesta in škofije Gnezno, škofij v Gdansku, Poznanju, Vroclavu

Atributi: škofovski ornat, riba

Blaženi Bogumil, škof v Gneznu

Kljub temu, da je bilo v Bogumilovem času med preprostim Poljskim ljudstvom zakoreninjenih še veliko poganskih navad, je bila njegova domača družina zavzeta za čisto in poglobljeno krščanstvo. Bogumil je skupaj z bratom prvo znanje nabiral doma s pomočjo dobrega duhovnika, šel kasneje študirat v Gnezno, nato pa v Pariz, kjer se je navdušil nad tedanjimi asketskimi ideali. Po vrnitvi domov je moral po očetovih načrtih prevzeti dom in dediščino (brat je vstopil v cistercijanski samostan). V tem času je dal zraven vasi Dobrovo sezidati cerkev Svete Trojice in jo povzdignil v sedež župnije. Stric Janez, nadškof v Gneznu, pa ga je kmalu poklical k sebi in ga uvajal v globlji bogoslovni študij. Bogumila je ves čas privlačevala samota, saj nikoli ni maral hrupa ali prevelike družbe. Zaznamovala ga je tudi prisrčna pobožnost do Marije. Po študiju bogoslovja se je nekaj časa upiral, da bi bil posvečen v duhovnika, ker se je bal velike odgovornosti, ki bi jo s tem prevzel nase. Kasneje pa so le prevladali drugačni razlogi, največ ta, da se bo tako lahko še več žrtvoval za duše. Po posvečenju je prevzel domačo župnijo Dobrovo in si z vsemi močmi prizadeval, da bi ljudje bolj vzljubili Boga in Marijo ter da bi opustili grešne navade. S svojim premoženjem je pomagal potrebnim in jim lajšal vsaj najtežje bolečine in razočaranja. Bil je odprt in čuteč do grešnikov in znal je omehčati še tako trda in zakrknjena srca. Kasneje je bil imenovan za stolnega dekana v Gneznu. Nanj si se res lahko zanesel, saj je vse svoje dolžnosti opravljal natančno in prizadevno. Vse svoje življenje pa je ostal velik dobrotnik in sočuten do revežev, tako da ni čudno, če so se ob njem spletle tudi različne zgodbe in prigode. Tako pripovedujejo, kako je nekoč bos šel skozi naraslo Vltavo, pa se mu ni nič zgodilo, nekoč pa je brez nezgod vodil ljudi skozi valove. Po smrti strica Janeza je postal njegov naslednik. Kot škof je nadaljeval svoje dobrodelno delo, ustanavljal zavetišča in sirotišnice, cerkvene šole za ljudstvo; z bratom pa je ustanovil cistercijansko opatijo v Kronovem. Izkusil pa je tudi notranje boje in nerazumevanje, zaradi katerih je še bolj začutil težo odgovornosti. Zato je v Rim poslal prošnjo, ki jo je papež Aleksander III. potrdil in sprejel njegovo odpoved. Naselil se je v samostanu Kamaldulencev, zadnja leta pa preživel na Poljskem v bližini Dobrove.

Ime: Bogumil je slovansko božje ime, zloženo iz besed Bog in mil, torej z nekdanjim pomenom »mil Bogu, v božji milosti«. Osebe s tem imenom naj bi živele v božji milosti oz. bile deležne te milosti.

Rodil se je okoli leta 1116 na gradu Kožmin v okolici Gnezna na Poljskem,
umrl pa 10. junija 1182 v Dobrovu, prav tako na Poljskem.

Družina: Bil je iz starega plemenitega rodu Porajev. Njegov oče Boguhval je bil poveljnik mestne utrdbe v Gneznu, mati Katarina pa je bila iz slavnega plemstva Grimislavov. Imel je brata Boguhvala.

Zavetnik: Mesta in škofije Gnezno, poleg tega pa še škofij v Gdansku, Poznanju, Vroclavu.

Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, njegov atribut je riba.

Beatifikacija: 27. maja 1925 ga je papež Pij XI. razglasil za blaženega.

Goduje: 10. junija.