Ko sem začel študij v Ljubljani, je bil na eni od hiš v bližini mojega študentskega domovanja velik grafit Ne bo sprave brez trave. Vsekakor se je sprava, ki je bila v devetdesetih letih nekako v zraku, zdela nekaj dosegljivega. Vmes je minilo trideset let. Vse bolj se mi zdi, da so se vsaj nekateri naši starejši sodobniki z izbiro besede zaleteli. Sprava sodi pač v domeno duhovnega. Ne označuje le enega od zakramentov, marveč tudi stanje globoke pomiritve, ki je privzdignjeno nad posvetnost. Sam zase ne bi upal reči, da sem (povsem) spravljen s samim seboj ali s komer koli od bližnjih ali celo z Bogom.

Seveda ne trdim, da ljudje, ki so prizadevanje za zgodovinsko pomiritev med Slovenci povezali s predstavo o spravi, niso mislili resno ali da so bili pri rabi besedišča nepremišljeni. Navsezadnje tudi težavno pomikanje proti cilju kaže, da gre za dogajanje, v katerem gole človeške moči niso dovolj.

Sploh v zadnjih mesecih pa se bojim, da so s tem, ko so l...