Danes me je tako rekoč prebudila novica, da so v Celju pri spomeniku Splavarja, na neposrednem območju knjižnice, v kateri sem služboval osem let, trije mladci obstopili dvainosemdesetletnika in ga je eden od njih udaril tako močno, da je za posledicami napada naslednji dan umrl. 

Čeprav je o tem nemogoče zapisati karkoli smiselnega, je še bolj nemogoče pretvarjati se, da lahko pišem o jeziku, o branju, o kulturi in umetnosti, kot da se to ne bi zgodilo, kot da za to ne bi vedel. Trenutek, ko mladostniška svojat na e-skirojih začne iz objestnosti, dolgčasa, pomanjkanja smisla, recite temu, kakor vam ljubo, samo naj ne zveni kot opravičilo, takole mimogrede, ne večernem sprehodu, moriti krhke starostnike, je, kot je izjavil kolega Sinanović, simbolna smrt skupnega dobrega. Je obratna točka od zaceljene stegnenice. Čeprav so izjavo dolgo časa napačno pripisovali Margaret Mead, njena osnovna ideja drži. Temeljna človeškost človeka je v tem, da zmore suspendirati svoj ego, odložiti svoje s...