Zapri
Iskanje

Čas ogledala

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 09. 12. 2020 / 10:05
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.12.2020 / 06:04
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Čas ogledala

Čas ogledala
Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni.
Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6–8.19–28)


FOTO: Pexels.


Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo. Pa nas vendarle vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večino prav nenamenoma, z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici.

Kar naprej nas hodijo spraševat: »Kdo si ti?« (Jn 1,19) in hudo je, ker so vse to vprašanja, ki se jim ne moremo ogniti, in še bolj, ker velikokrat spočnejo odgovore, ki nam niso všeč.

Kdo si ti?

Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker se zagleda v najbolj boleči del našega življenja, v neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti.

Morda je to tisto strašno v času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?«, groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo toliki mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a jih pijani od dosežkov nismo videli. Zato nas je ta šok zadel nekje tik pod vrhom babilonskega stolpa, ko smo bili ravno na tem, da se usedemo na božji prestol – in nas sklatilo na dno.

Takrat smo začutili, da v resnici nismo tako močni, kot si mislimo, da ne moremo delati vsega, kar si želimo, da nimamo vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Da nismo vsemogočni – da nismo bogovi. »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči« (Jn 1,8). Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni.

Ljubiti svojo slabotnost

A prav na tej točki zrcala, ko se človek zave svoje slabotne resničnosti – ne govorimo o samozaničevanju, za čisto objektivno ugotovitev gre –, ko si jo prizna in jo sprejme kot svoj resnični portret, drugače rečeno, ko postane ponižen in zmore reči drugim in predvsem samemu sebi: »Jaz nisem Mesija,« takrat se v njem nekaj zgodi. Iskrenost do samega sebe je namreč pot najbolj korenitega spreobrnjenja.

Pasti pomeni spet postajati človek. Milostno je v sebi slišati: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. »To je Janezovo pričevanje« (Jn 1,19). Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo kot ljudje naučiti.

In najpomembnejši besedi, ki ju tam spoznamo, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega, »samo človek«, ki ne more sam in mu tega niti ni treba, »samo človek«, ki je ustvarjen tako, da nekoga potrebuje.

Ogromno breme »mesijanstva« bo padlo z nas, ko si bomo to priznali, ko bomo pustili Bogu biti Bog in sebi biti človek. To namreč pomeni »zravnati Gospodove steze«, biti »samo človek«, sprejeti to vlogo, z mejami in pomanjkljivostmi vred, saj so ravno te prostor srečanja, prostor vstopa Boga. Takrat si pripravljen na odrešenje, na božič. Kadar veš, da je lepo biti samo človek.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (50/2020).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh