Sveto leto nas vabi k poglobitvi odnosa z Bogom in k hoji za Kristusom z obnovljeno močjo. Daje nam priložnost za spravo, odpuščanje in novo spodbudo za oznanjevanje evangelija. Glavni poudarki svetega leta 2025, posebej glede oznanjevanja, so vsaj trije. Usmiljenje kot osrednje sporočilo evangelija: naša oznanjevalna naloga je, da postanemo živi znanilci Božjega usmiljenja v svetu. Drugi poudarek je poglabljanje v vero: papež Frančišek nas vabi k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom, kot tistim, ki nam daje življenje in upanje. In tretji poudarek je graditev občestva: cerkev je poklicana, da postane prostor bratstva in dialoga, kjer so vrata odprta za vse. To so tudi izhodišča za naše oznanjevanje. Sveto leto v luči evangeljskega oznanila.

Glavni poudarki svetega leta 2025 so vsaj trije: usmiljenje, poglabljanje v vero in graditev občestva.

Največkrat ponovljena misel papeža Frančiška ob začektu svetega leta je: »Ne pozabite, da je Bog vedno prvi, ki stopi naproti človeku.« Njegova želja za sveto leto je, da bi verniki obnovili zaupanje v Božjo bližino in se tudi sami odprli delovanju Svetega Duha, ki nas pošilja k vsem ljudem.

Res je, da čas beži. Kljub temu pa ne smemo pozabiti na sinodo, ki se je zaključila 26. oktobra 2024, ko je bil v dvorani Pavla VI. v Vatikanu izglasovan sklepni dokument. Pustila nam je dragocene smernice. Med ključnimi poudarki, ki jih moramo ohraniti, so: Skupno poslušanje - bistveno je, da ostajamo odprti za glas Duha, ki govori po vseh članih Cerkve, od najmlajših do najstarejših. 

Sinoda nas tudi spodbuja k odprtosti, da bi bila naša občestva odprta. Sinoda nas je namreč spomnila, da morajo biti naše skupnosti kraji dialoga, kjer vsakdo čuti, da je slišan in sprejet. Ključnega pomena pa je povezanost med vero in življenjem. Naša oznanjevalna naloga je, da evangelij spregovori v konkretnih okoliščinah današnjega časa. Pred te izzive je postavljen vsak pridigar, vsak oznanjevalec.

Naša oznanjevalna naloga je, da evangelij spregovori v konkretnih okoliščinah današnjega časa.

Povabljeni smo, da gradimo na zaupanju v Boga in našem medsebojnem zaupanju. Pozorni pa moramo biti, da ne zdrsnemo v rutino, naveličanost. Biti moramo budni in ohranjati moramo živi ogenj Duha. Teolog Karl Rahner, eden največjih teologov 20. stoletja, je nekoč poudaril, da je prihodnost Cerkve le v Cerkvi, ki zna biti sočutna. Rahner je namreč pogosto poudarjal, da mora Cerkev vedno znova iskati načine, kako biti blizu človeku v njegovih najglobljih človeških izkjušnjah, še posebej v času trpljenja, osamljenosti in dvomov. To sočutje je izraz Kristusove bližine in odrešenja. Ta vizija Cerkve kot sočutne skupnosti, ki zna slišati in odgovoriti na glas ljudi in Duha, ostaja ključna tudi za sinodalno pot.

Glede na čas, svet in družbene razmere v katerih živimo, se velikokrat sprašujem: Kako lahko kot posamezniki in skupnost postanemo bolj vidni in verodostojni znanilci Božjega usmiljenja v svetu, ki je pogosto zaznamovan z ravnodušnostjo in razdeljenostjo? Kje nas Duh vabi k prenovi odnosa do sočloveka in poglobitvi osebne vere.

Prav tako se sprašujem, ali v našem oznanjevanju evangelija dovolj jasno povezujemo vero z vsakdanjim življenjem ljudi. Kako lahko pomagamo drugim, da Kristusovo vstajenje začutijo kot vir veselja, upanja in moči v svojih konkretnih okoliščinah?

Prihodnost Cerkve je le v Cerkvi, ki zna biti sočutna.

In tretje vprašanje, ki se mi postavlja: Kako gradimo občestva? Na katerih področjih je naša Cerkev še vedno zaprta in kako lahko skupaj odgovorimo na izziv večje sočutnosti Cerkve prihodnosti, kot nas spodbuja Karl Rahner?

S to številko Oznanjevalca vstopamo v najpomembnejši del liturgičnega leta. Pred nami je pepelnica, ki naznanja začetek postnega časa, obdobja poglobljene molitve, posta in dobrih del. Ta čas mora biti uglašen na pravo noto – na iskreno spokornost, ki vodi k prenovi srca. Oznanjevanje, smernice, spodbude ... so nam na tej poti lahko v veliko pomoč in navdih. Nam kot oznanjevalcem, kakor tudi tistim, ki oznanjamo.

Velika noč, vrhunec naše vere, nas spominja na Jezusovo zmago nad grehom in smrtjo. Ob letošnji veliki noči ne smemo spregledati povabila k veselju in upanju, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja. To je temelj našega oznanjevanja: »Kristus je vstal – resnično je vstal!« Od velike noči nas liturgično leto vodi do vnebohoda in binkošti, praznika Svetega Duha, ki nas pošilja oznanjat evangelij vsem narodom.

Ne smemo spregledati povabila k veselju in upanju, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja.

Tudi v tej številki se želim zahvaliti vsem piscem pridig, nagovorov, vsem, ki soustvarjate Oznanjevalca. Vaši prispevki so izraz Božjega delovanja med nami. Prepričan sem, da so sad Duha, ki veje tudi danes.

Naj nas ob začetku svetega leta spremlja svetopisemska beseda, ki povzema našo poklicanost k oznanjevanju: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mt 28,19-20).

Naj nas vodi Kristusova velikonočna skrivnost, ki je središče našega življenja in poslanstva.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (2/2025).