V evangeliju bomo slišali, kako je Jezus obmolknil, kako je na koncu utišal tožnike prešuštnice ter kako s svojim usmiljenjem vedno znova utiša nas, ko nam odpušča, včasih pa še bolj, ko vidimo, da odpušča tudi takim, ki jim mi ne moremo. Vstopimo v nedeljsko bogoslužje z zaupanjem, da nas Bog hoče rešiti, le sprejeti moramo njegovo ponudbo. Priznajmo in obžalujmo svoje grehe.

Priromali smo v finalni del postnega časa. Tiha nedelja je in farizeji in pismouki se spet »spravijo« na Jezusa in ga poskušajo »zašiti«, tokrat s pomočjo uboge ženske, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju.

Prvo berilo nam vedno daje ključ razumevanja evangeljskega odlomka. Danes govori o poti Izraelcev skozi morje. To je eksodus, velika noč, največji dogodek za izvoljeno ljudstvo v zgodovini! Bog pa pravi, ne spominjajte se preteklih dogodkov – pa to niso težki spomini – nasprotno! Ravnokar jih je omenil, nekdanje reči so lepe! Gre za srce odrešenja, osvoboditev iz egiptovske sužnosti. On pa: Ne spominjajte se tega, zakaj glejte, nekaj novega bom narédil, zdaj klije, mar ne opazite? In nas tako pripravlja na evangelij, kjer Jezus izreče: »Pojdi in ODSLEJ ne greši več.« Z Bogom torej obstaja ta odslej – od zdaj naprej! Ni važno ali izhajamo iz neke čudovite izkušnje kot v prvem berilu, ali iz neke tragedije prešuštva – z Gospodom se lahko začne na novo. In to je pomembna tema, ko se bližamo velikonočni spovedi.

Z Bogom torej obstaja ta odslej – od zdaj naprej! Z Gospodom se lahko začne na novo.

Pred nami je ta gospa, obtožena, pa tudi gospodje, ki zahtevajo, da bo pravičnosti zadoščeno. Je razlika kako pristopamo: Ali hočemo do konca zabiti, ali znova začeti? Ali bi radi podčrtali napake brata, ali mu pomagali vstati in ponovno shoditi? Jezus ne prihaja z listo obtožb, On, čeprav pozna naše grehe, prihaja naproti, da bi nam pomagal vstati in ponovno začeti. Želi zbrisati naše račune, plačati dolg, ki ga ni dolžan, da bi spremenili pot. Smo namreč v srcu postnega časa, časa spreobrnjenja. Zdaj je pravi trenutek, da ponovno začnemo! Kolikokrat se znajdemo v grehih in se, potem ko se jih zavemo, začnemo vrteti na mestu, jih analizirati … Nima smisla! Edino pomembno je ustaviti se in začeti znova hoditi po pravi poti. Seveda je prav, da popravimo krivice, se opravičimo, ampak to je že začetek nove poti, to že spada k od zdaj naprej.

Zato Jezus piše. Bog vedno piše novo zgodbo: skloni se in nekaj piše po tleh. S prstom po zemlji. Prej je sedel, zdaj pa se skloni do tal, kot bi se ji priklonil, in piše. Veliko je špekulacij o tem, kaj naj bi pisal, ampak Janez ne pove, zato se s tem niti ne bomo obremenjevali. Dejstvo je, da se to ni zgodilo prvič. Namreč s svojim prstom je Bog zapisal deset zapovedi v kamen (2 Mz 31,18 in 5 Mz 9,10), zdaj pa piše v zemljo. Farizeji in pismouki se spominjajo besede, ki je zapisana v skalo, Jezus pa piše v zemljo, material, iz katerega smo od Adama naprej vsi narejeni, tako oni sami kot grešnica, ki so jo privlekli tja – pred Njim smo vsi enaki! 

Njih žena v resnici ne zanima. Oni hočejo »uloviti« Jezusa in najti, kje bi ga lahko obsodili, On pa hoče rešiti ženo in njih. Soočen je s hordo. Nihče v resnici ni odgovoren. In da bi rešil tudi farizeje, je možno samo tako, da čredo razkropi. Zato je tiho. Malo jih je verjetno zmedel, a so vztrajali. Nato jih izzove. In počasi vsi, ko premislijo, eden za drugim – ne vsi skupaj, ne reagirajo več kot skupina – popustijo kamne in gredo. Ne odhajajo osramočeni, ampak spremenjeni. Spoznali so, da nočejo biti taki, da hočejo srce po Božji podobi, ki ljubi tako kot Oče. Jezus naredi nekaj, kar gre nam tako težko: greh je obsodil, grešnika se je usmilil. Ne samo te žene, tudi njene rablje je želel rešiti. Čeprav so ostali trdovratni, je do konca prosil zanje, še na križu jih je zagovarjal.

Jezus naredi nekaj, kar gre nam tako težko: greh je obsodil, grešnika se je usmilil.

NE GREŠI VEČ. Rad bi opomnil tudi na ta zadnji stavek, poln usmiljenja: Tudi jaz te ne obsojam, zdaj torej pojdi in ne greši več. Kako je to možno? Je sploh? Kdo mu lahko zagotavlja, da ne bo več grešila? Kdo lahko od drugega pričakuje, da ne bo več grešil? Kaj Jezus naredi, da lahko od nje to zahteva? Žena je ostala sama z Njim, vsi so odšli. 

Sama na štiri oči in zdaj izkusi ta tako dragocen, popolnoma ekskluziven odnos, ki bo nadomestil vse, kar je doslej iskala v prešuštvovanju. Ta žena, zasačena v grehu (seveda jo pripeljejo samo; po postavi nekdo manjka, sokrivca ni; prim. 3 Mz 20,10; 5 Mz 22), zdaj obstane pred Božjo ljubeznijo, ki je ne obsoja. Šele sedaj je možno ne grešiti več, ko se v intimi obrnemo k Bogu. V vsakem grehu je v ozadju neka stopnja nezaupanja, če se tega zavedamo ali ne, ona pa ima to novo izkušnjo intime, zdaj ima nekoga v življenju, s katerim je lahko to, kar je. Alternativa vsakemu grehu je intimen odnos z Jezusom, ker nam ravno slednje vsak greh odvzame – srečanje z Njim. Zato zdaj lahko neha grešiti. Ni ji treba več iskati moškega. Našla je ženina! Takega, ki jo ljubi in ne sodi, sprejme, razume; tam, kjer je stari Adam zatajil. Tu, kjer se moramo/morajo moški naše generacije spet spomniti: svoje Eve je potrebno ljubiti, biti z njimi, jih ne pustiti samih! Ko bo žena ljubljena, ne bo več grešila.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (2/2025).