Po čem bi moral nekdo, ki vstopi v cerkev in naleti na liturgični obred z njegovo glasbo, simboli, jezikom, prepoznati, da gre za nekaj svetega?

Leon Debevec: Z arhitekturnega stališča je predvsem pomembno, da nekdo, ki vstopi v cerkev, doživi nekaj popolnoma tujega v primerjavi s posvetno stvarnostjo. Ta tujost pa bi morala biti hkrati, če uporabim besede Janeza Pavla II., čim bolj privlačna. Torej gre za izziv, kako znotraj profane realnosti ustvariti prostor brez časa. Ker edino v tem smislu prostor pripravi pravi okvir za bistvo, ki se v njem dogaja, to je bogoslužje. Če mu to uspe, je na dobri poti. 

Blaž Podobnik: Dodal bi še nekoliko bolj filozofski razmislek. Morda lahko bogoslužni prostor razumemo kot prostor, v katerem se različne razsežnosti človeškega življenja – gib, gesta, beseda, pesem, prostor, barve – pokažejo tako, da njihova »funkcionalnost« ni ločena od njihovega bistva. Korak v liturgiji denimo ni zgolj »v funkciji« tega, da bi nekam prišli, ampak je že kot korak p...