Da zavrne navidezne »solidarnosti«, ki se končajo v klientelizmu. Da mirno reče: ne. Toda to je le prva faza. Dolgoročno se bo cesar vedno vrnil po več – razen če se medtem okrepi družba, ki mu postavi mejo. In tu se začne naloga, ki je v Sloveniji kronično zapostavljena: podjetniki bi morali investirati ne samo v stroje, ljudi in trge, ampak tudi v civilizacijsko »infrastrukturo«: v ljudi, veščine in ustanove, ki državo držijo na povodcu. Če ne financiramo tistih, ki znajo oblikovati politiko, braniti svobodo, meriti učinkovitost javne porabe in vzgajati voditelje, bomo živeli v družbi, kakršne si ne želite – ne mi, ne naši otroci. Družbenoaktivistični talenti lahko odločilno vplivajo na smer države. Denarja pa ne služijo v proizvodnji ali storitvah; če jih ne podpre zasebni sektor, končajo na bolj ali manj prikritih javnih jaslih. Vprašanje zato ni, ali bomo »plačevali aktivizem«, temveč komu. Bo bolje, da neposredno podprete tiste, ki se trudijo, da bo priseskov manj? Ali boste rekl...