»Radi bi vedeli, kako se obnašam, ko me muči bolečina in ne pišem knjige o njej. Ni treba ugibati, kajti povedal vam bom: velik strahopetec sem. […] Ko premišljujem o bolečini – o bojazni, ki razjeda kot ogenj, in samoti, ki se širi kot puščava, ter v srce segajoči rutini enolične bridkosti ali pa o topih bolečinah, ki nam zatemnijo vso pokrajino, ali nenadnih odvratnih bolečinah, ki z enim udarcem človeku strejo srce, o bolečinah, ki se že zdijo neznosne in nato nenadoma postanejo še hujše, o v bes spravljajočih, piku škorpijona podobnih bolečinah, ki človeka, za katerega se je zdelo, da je na pol mrtev od prejšnjih muk, preplašijo v manično gibanje – to 'zmaguje mi duha'. Če bi poznal kakršen koli izhod, bi se plazil po kloakah, da bi ga našel.« 

Teh besed Cliva Staplesa Lewisa ne navajam prvič; ne navajam jih zaradi literarne slikovitosti in čutne nazornosti, s katero opisujejo bolečine, temveč zaradi njihove brezkompromisne odkritosti. Zaradi poštenosti v tistem, kjer je ta najtežj...