Danes je nov dan. Čisto navaden dan. Petek. Petek po veliki noči in petek pred belo nedeljo in nedeljo Božjega usmiljenja. Včeraj pa je bil »dan za dušo«. Ko sem prebrala ta naslov na vabilu za celodnevno srečanje in program, kaj se bo dogajalo, me je takoj nagovoril. Prav nekaj takega sem potrebovala, prav nekaj takega sem si želela. Dan zame. Dan za moje srce. Dan za mojo dušo. Dan, ko bi rada odložila veliko bremen, stisk, žalosti, problemov in še in še drugih stvari. Dan, ko bi lahko dala svoji duši priložnost, da se odpre, da spregovori, da si odpočije, da zaživi.

Mislila sem, da nas bo veliko, ena mala množica ljudi, pa nas je prišlo šest. Šest žensk. Starejših. Jaz, tudi že starejša, sem bila najmlajša. Dober občutek. In začeli smo. Uvod s pesmijo Pridi, pridi Sveti Duh ... Vse kitice. Treba jih bo ponoviti. Potem desetka k Sv. Duhu za pomoč, za podporo, za razumevanje. In začelo se je predavanje.

Vstajenje. Naše veselje. Marijino veselje. Gr...