David Bandelj je oseba, ki združuje številne talente – od glasbe prek književnosti do vzgoje. Kot profesor slovenskega jezika, književnosti, zborovodja in dirigent komornega orkestra združuje svojo strast do umetnosti z izjemnim poslanstvom izobraževanja in ustvarjanja. Pogovarjala sva se o njegovih glasbenih začetkih, pomembnosti glasbe/cerkvene glasbe v zamejstvu, vlogi zborovodje ter usklajevanju številnih dejavnosti.

David Bandelj je profesor slovenskega jezika, književnosti, zborovodja in dirigent komornega orkestra.

Spoštovani David Bandelj, se nam lahko na kratko predstavite?

Definirati sebe je vedno težko, lahko bi se opredelil kot človek različnih interesov, glasbenih, literarnih, vzgojnih. Trudim se biti aktiven in ustvarjalen po svojih močeh.

Kdaj ste se v otroštvu srečali z glasbo in kako je potekalo vaše glasbeno šolanje? Kdo so vaši vzorniki, mentorji na zborovski poti?

V družini veliko spodbud ni bilo, razen tega, da me je mama vpisala k pouku klavirja na Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, ki sem ga bolj ali manj rad obiskoval, čeprav me solistično igranje ni kaj posebej veselilo, bolj sem užival v komorni igri. Ko sem pa pod mentorstvom žal pokojnega Hilarija Lavrenčiča od blizu spoznal harmonijo in zborovsko petje, se je nekako odprl nov svet, v katerem sem našel veselje in poslanstvo. 

Ko sem od blizu spoznal harmonijo in zborovsko petje, se je nekako odprl nov svet.

Glasbeno šolanje sem nadaljeval nato zunaj uradnih poti, te me še čakajo, prek mojstrskih tečajev sem se izobraževal v dirigiranju in vokalni tehniki pri različnih mojstrih, ključno mentorsko vlogo pa je odigral Stojan Kuret. Tudi prepevanje v Vokalni akademiji Ljubljana mi je omogočilo v prvi osebi izkusiti njegovo nepogrešljivo zborovsko metodo.

Kakšni so vaši spomini na otroštvo in šolske čase?

Obvezno šolanje sem opravil v šolah s slovenskim učnim jezikom v Gorici, se vpisal na klasični licej Primoža Trubarja, nato pa izbral študij primerjalne književnosti in literarne teorije, ki sem ga zaključil z doktoratom. Dokler sem mogel, sem zraven študiral glasbo.

Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice. FOTO: Arhiv zbora

Trenutno ste zaposleni kot profesor slovenskega jezika in književnosti na humanističnem liceju Simona Gregorčiča v Gorici, zraven tega pa delujete kot zborovodja Mešanega mladinskega zbora Emil Komel, moškega zbora Mirko Filej in kot dirigent komornega orkestra Nova. Kaj vam pomeni glasba in zborovsko petje? Koliko časa se že ukvarjate z vodenjem pevskih zborov? Kdo vas je za to navdušil?

Z vodenjem zborov se ukvarjam dobrih dvajset let, najprej kot zborovodja MePZ Štandrež, nato sem nekaj časa vodil goriški stolni zbor, slednjič pa Mešani mladinski zbor Emil Komel, s katerim skupaj delamo že dobro desetletje. Pred kratkim sem sprejel vodenje moškega zbora Mirko Filej, ki že šestdeset let vztraja na goriški zborovski sceni.

Ste tudi cerkveni glasbenik, pevec, organist in zborovodja. Kdaj in kje se je posejalo seme in obrodilo svoj sad, da ste začutili svoje poslanstvo tudi kot cerkveni glasbenik?

Cerkvena glasba mi je bila od vedno blizu, saj izhajam iz krščanske družine in sem od mladih nog z njo v stiku. Naravno je, da glasbeniki prepevamo v cerkvenem zboru. Ko je bil primeren čas, sem tudi sedel za orgle v domači cerkvi sv. Ivana, kjer ima sedež Slovensko pastoralno središče v Gorici. Tam vodim cerkveno petje in orglam. V domači cerkvi skrbim za sicer maloštevilen, a zagnan zbor, ki vsako nedeljo pridno in vztrajno spremlja edino mašo v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici. Cerkveni pevci imamo namreč nezanemarljivo vlogo, da lahko obogatimo liturgijo, podčrtamo pomen njenih posebnih trenutkov in posedujemo bogat repertoar skladb, ki je primerljiv s profesionalnimi zbori. Nujno pa se je treba tudi posvečati ljudskemu petju, da tudi bogastvo cerkvenih »ljudskih« pesmi ne bo zamrlo.

David Bandelj v vlogi organista. FOTO: Danijel Devetak

Slovensko cerkveno petje v zamejstvu ima zelo pomembno vlogo. Pohvalite se lahko z zelo kakovostnimi pevskimi društvi. Kakšen pomen ima cerkveno petje za Slovence v Italiji?

Cerkveno petje ima v naših logih poseben pomen, saj je v času fašizma imelo tudi narodnoobrambno vlogo. Ko so prepovedali slovensko kulturno dejavnost, je cerkev ostala edini kraj, kjer so naši predniki lahko kolikor toliko varno gojili svojo pesem. Nekateri glasbeniki, kakor je bil Lojze Bratuž, so z življenjem plačali svojo izbiro. 

Ko so prepovedali slovensko kulturno dejavnost, je cerkev ostala edini kraj, kjer so naši predniki lahko kolikor toliko varno gojili svojo pesem.

Poleg tega smo na Goriškem imeli različne osebnosti, ki so cerkveno petje vseskozi povezovale tudi s svojim kulturnim poslanstvom (poleg omenjenega Bratuža še njegova potomca Andrej in Lojzka, Vinko Vodopivec, Emil Komel, Mirko Filej, Stanko Jericijo, Bogomir in Mirko Špacapan, Hilarij Lavrenčič) in so s kakovostnim pristopom omogočali pomemben razvoj, ki se kaže še danes v delu mlajših glasbenikov in kulturnikov. Tudi v okviru cerkvenega petja, kjer se v naših cerkvah goji tako mladinsko kot odraslo petje. V zadnjem času se tudi mladinskemu petju daje posebno pozornost, saj se zavedamo, da potrebujejo mladi nove in drugačne spodbude, kakršnih smo bili vajeni mi, saj se družba nezadržno spreminja. Ne vem, če na boljše, vem pa, da moramo nujno v korak s časom.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2025).